Različne lokacije, Ljubljana, 27.–28. 8. 2020

Dobrodošli v drugem delu recenzije festivala A dela?, v kateri bomo pod drobnogled vzeli nekatere prednosti in kočljive zanke, ki se nam razkrivajo na področju transdisciplinarne umetnosti, v katero se umešča tudi že omenjeni mednarodni festival, ki je tokrat predstavil novejše produkcije Društva Ljudmila in ustanov v okviru evropske raziskovalne razvojne platforme EASTN-DC. Mreža se namreč osredotoča na digitalno tehnologijo kot ključno paradigmo v službi prihodnosti.

Recimo, da transmedijska umetnost s pomočjo tehnoloških posrednikov poskuša izzvati potenciale možnega oziroma zabrisati meje med naravnimi zakonitostmi in človekovimi zmožnostmi zaznave. Senzorična izkušnja naj bi bila v tej misli neposreden produkt odnosa zavesti do objekta, ki mu obstoj na fizični ravni tokrat omogoča aplikacija specifičnega znanja in tehnike na polje umetnosti. Takšne tehnološke novitete se torej ne omejujejo zgolj na prakse v povezavi z znanstvenim raziskovanjem, ampak temeljijo na interakciji med fizično strukturo ljudi samih ter umetniškim medijem, skozi katerega se določeno delo artikulira. Ena od ključnih težav tovrstne umetnosti, ki jo je v prvi recenziji festivala že omenil kolega Jakob Mraz, torej še vedno ostaja neoprijemljivost oziroma nerazumevanje samih del, s kakršnim se soočajo predvsem obiskovalci, ki s širšo umestitvijo dela ali specifičnim znanjem oziroma uporabljenimi tehnikami še niso seznanjeni.

Ker smo to recenzijo začeli s problemom, ki se tiče posredovanja pomena teh del, je torej morda smiselno najprej izpostaviti primer dobre prakse, in sicer poskus neposredne vključitve obiskovalcev v sam umetniški projekt. Tak primer je bila na primer četrtkova RAVE séansa v osmo/zi, ki je v triurnem multimedijskem interaktivnem performansu poskusila ustvariti intimno okolje, v katerem so obiskovalci lahko sodelovali s kontroliranjem gumbov, povezanih z opremo, s katero je izvajalec Marko Ciciliani ustvarjal muziko, okoli katere se je gradila atmosfera. Koncept projekta je bil jasen. S pomočjo tehnologije, ki nam je ni bilo treba razumeti, da smo se z njo lahko poigravali, smo poustvarili obredno vzdušje rejverske kulture, ki v današnjem času lahko povsem upravičeno predstavlja eno izmed oblik manifestacije človeške potrebe po ritualiziranih praksah. Navsezadnje smo le poskušali priklicati techno duha ... Paradoksalno sodobna umetnost namreč stremi k iskanju tehničnih temeljev, ki bi bili neodvisni od tradicije, a vendar se tudi pri povezovanju umetnosti s tehnologijo znajdemo pred novimi prepleti individualnih in družbeno-psiholoških interpretacij medija. 

Festival se je s serijo nastopov, ki jih je povezovala ideja poskusa reimaginacije vlog performerja in publike, zaključil na petkov večer v Klubu Cankarjevega doma. Najprej smo bili priča dvema nastopoma, ki smo ju spremljali prek livestreama. Takšna izkušnja je bila vsekakor intenzivneje doživeta v dvorani kot pa na domačih zaslonih. Prva predstavitev, sicer zanimiv konceptualni projekt Yannicka Hofmanna Figure-ground, ki je bil podvržen avtomatični algoritmični obravnavi zvočnih in vizualnih vzorcev, je lahko izpadla nejasno in nekoliko dolgočasno, če gledalec oziroma poslušalec pred tem ni prebral festivalske brošure. Drugače se je obnesel avdiovizualni nastop robotcowboy, v katerem je Dan Wilcox s kiborgovskim pristopom, torej z več nosljivimi senzorji, pritrjenimi nase, razširil performativni vidik telesa in v živo ustvarjal glasbo in sliko. Performans je zaradi določene mere zabave oziroma šova, ki ga je povzročil preplet človeške spontanosti in samozadostnega sistema, vpetega v telo, pritegnil pozornost publike in nas lepo uvedel v naslednji performans v živo. 

To je bil VALDI, projekt domačega kolektiva Ansambel PRSA, pri katerem smo poslušalci udobno sedeli v svojih naslanjačih in spremljali nenehno interakcijo med v živo ustvarjeno muziko in računalniško grafiko, ki nas je popeljala na kozmičen trip po neskončnih možnostih prostora, katerega obstoj omogočata virtualni osi x in y ... Večer se je zaključil z glasbenim modularnim performansom domačega producenta in DJ-a Zergona, čigar nastop bi morda požel več pozornosti, če bi se občinstvo lahko pozibavalo na nogah, a to je vendarle rezultat nerešljivih virusnih omejitev ...

Temeljno vprašanje festivala torej ostaja: “A dela?" A kaj dela in kako dela? Bi obiskovalec moral doživeti neke vrste izkušnjo aktivacije svojih navzkrižnih modalitet, ki ga s svojimi novostmi povzroča medij transdisciplinarne umetnosti? Ta je pridobil poseben status avtonomije in naj bi torej v človeku neposredno vzburil tisto ključno človeško lastnost - radovednost. A vendar, ali takšna umetnost večinoma ostaja v domeni ljudi z zelo specifičnimi zanimanji na področju znanosti in tehnologije? Festival je sicer prek delavnic in raznoraznih predavanj ponudil ogromno možnosti za pridobivanje novih znanj in s tem delno rešitev kočljive zaprtosti strokovnega diskurza, kot tak pa predstavlja svetlo prihodnost ljubljanske novodobne umetniške scene. Spremembe se torej dogajajo na več nivojih – diskurzivnem, kognitivnem, čustvenem in fizičnem - in le čas bo pokazal, kako se bo takšna zahtevna kombinacija tehnik, prek katere se reproducirajo tudi naše subjektivnosti, zapisane v medijske nosilce, obnesla na ravni nove identitete umetnosti in komu se bo lahko približala ...