Različne lokacije, Ljubljana, 25. 8. 2020

V torek smo stopali po poteh festivala A dela?, ki se v tekočem tednu odvija na različnih ljubljanskih prizoriščih in predstavlja raznolike umetniško-raziskovalne projekte s presečišča umetnosti, znanosti in tehnologije. Za neuke naključneže, med katere spada tudi pisec dotičnega teksta, prvo srečanje s festivalom in njegovimi gradivi ne ponuja konkretne oprijemljivosti oziroma direktnega popredalčkanja. To je posledica dejstva, da se festival pozicionira v precej kompleksni in široko-spektralni domeni novomedijskih umetnosti, pri čemer se spogleduje s številnimi novodobnimi tehnologijami. Program festivala je raznolik in ponuja vse od delavnic in razstav do predstavitev in nastopov.

Ključni ustvarjalni princip na festivalu združenih projektov je izražen že v samem naslovu festivala. Zdi se, da je vprašanje »A dela?« skupna točka vseh projektov, ki ustvarjalni proces jemljejo kot nekakšen eksperiment in se tako poigravajo s potenciali mogočega, raziskujejo danes še nedoumljivo ali nepredstavljivo, s tem pa potencialno postavljajo tudi nove razvojne smernice.

Torkov program je otvoril zvočni sprehod po enem izmed prostorov z veliko potenciala – ljubljanskem peskovniku ob glavni železniški postaji, ki ga kanijo že v kratkem zapolniti potrošniške vsebine megalomanskih razsežnosti. Zvočni sprehod pa se je poigraval z ravno nasprotnimi idejami, saj je raziskoval potenciale prostora v njegovi praznosti in nadaljnji prepuščenosti silam narave. Naša pot se je nadaljevala na šnelkurz delavnicah kinetične umetnosti, na katerih smo se lahko na hitro spoznali z zanimanji Nolana Lema, enega od gostujočih umetnikov, ki se s samostojno razstavo v tem tednu predstavlja tudi v Galeriji Alkatraz.

Večer se je v svetlobno-zvočni maniri nadaljeval v Cankarjevem domu. Nastope je otvorila kompozicija Spheres of Resonance skladatelja Ludgerja Brümmerja. Šlo je za zanimivo sinhronizacijo zvočnih in vidnih informacij, katerih naracija je bazirala na zakonitostih Newtonove mehanike. V skoraj polurni kompoziciji smo bili priča 4 scenam, ki so vsaka posamično delovale kot svojevrsten 2-dimenzionalni računalniški svet. Kljub navidezni kompleksnosti je poslušalec oziroma opazovalec kaj kmalu dojel »fiziko« procesov in ob tem, podobno kot ob igranju zgodnjih računalniških igric, doživel določeno mero užitka. 

Začetno lahkotnost pa sta v nadaljevanju preglasili temačnejši kompoziciji Kozmasa Gianotakisa in Julie Jasmin Rommel. Zaradi odsotnosti vizualne komponente in njune navidezne zvočne podobnosti smo ju v njuni skupaj 20-minutni izvedbi le stežka ločili med seboj. Odsotnost vizualnih informacij pa je poslušalcu omogočila potopitev v zvočnost, ki nas je v prostorski tehniki še toliko bolj začarala. Zvoki so bili na trenutke mehki in nežni, pa tudi huronski in rezki, težko pa bi bilo opisati njihovo sosledje oziroma kompozicijo. Kljub temu je bila izkušnja vseeno estetska in zanimiva. 

Ker vsi trije opisani nastopajoči ustvarjajo pod okriljem laboratorija Hertz-Lab, katerega direktor je prvo-nastopajoči Ludger Brummer, lahko med njimi vlečemo določene vzporednice. Ena očitnejših se zdi opiranje na fizikalne zakonitosti, kar njihove kompozicije osvobaja človeških vplivov in s tem določenih značilnih vzorcev oziroma poudarkov, ki spremljajo vsakršno naše ustvarjanje, to pa jih dela sveže in unikatne.

Dodatno dimenzijo k predhodnim nastopom je dodala še zaključna avdio-vizualna kompozicija Tadeja Droljca. Ponovno smo bili lahko priča demonstraciji fizike, ki jo je Droljc »harmoniziral« in »vizualiziral«, pa tudi pretakal med obema medijema. Intermedijska materija je nastajala, propadala, se širila kot plin, trkala kot trdnina in zlivala kot tekočina. Z drugimi besedami, priča smo lahko bili sinestetičnemu prikazu abstraktnih pojavov, s čimer je bila ekstaza ob njihovem doživljanju približana splošni javnosti, navadno prikrajšani za dojemanje tovrstnih abstrakcij. 

Pomembno je omeniti, da je večina produkcije festivala del evropske mreže EASTN-DC, katere glavni cilj je priprava družbe na izzive prihajajoče digitalne revolucije s pomočjo interdisciplinarnih pristopov k njeni obravnavi. V tem smislu lahko trdimo, da je bil Droljčev performans oziroma učna ura fizike eden bolj domišljenih dogodkov v torkovem dnevu festivala. Prav tako gre izpostaviti tudi inštalacijo Kozmični dež umetnika Tilna Sepiča, ki vizualizira očem nevidne in zato kozmične delce, ki kot dežne kaplje v vsakem trenutku padajo po nas. Omenjena projekta nakazujeta na to, da je tovrstna umetniška scena v našem prostoru živa, za kar se gre zahvaliti tudi precejšnjemu angažmaju institucij, ki jo na domačih tleh gojijo, na primer Galeriji Kapelica, festivalu Sonica in Svetlobni gverili, kolektivu Cirkulacija2 in društvu Ljudmila, ki je tudi nosilec tokratnega festivalskega dogajanja. 

Tako bo zanimivo spremljati tudi, kako se bo festival A dela? razvijal in pozicioniral v prihodnosti in ali se bo na splošno nadaljevala dokaj aktivna podpora občine, ki jo je ta na primer izkazala v nudenju prostorov za Osmo/zo in Cirkulacijo. Nekako bo namreč le treba vsebinsko zapolniti vse nove razstavne in ustvarjalne prostore, ki jih v zadnjem obdobju občina lansira na trg oziroma to še namerava. Prav tako se zdi smiselna sinhronizacija tovrstnih ustvarjanj z bližajočim se projektom prestolnice kulture, kar bi dokazalo, da velike besede, s katerimi se kiti občina, na primer da »v regiji potrebujemo svežo kulturo«, niso le puhlice. Morda pa bi to le bila pot do naše lastne verzije velikega intermedijskega festivala, kot je na primer v bližini odmevna Ars Electronica.

https://www.a-dela.si/en