Klub Gromka, Ljubljana, 27. 10. 2019

Klasičnost je najbolj želena lastnost vsake umetnosti, pa naj se takšna klasičnost še tako odmika od nje. Kljub vsemu uporu proti ustaljenim standardom tudi sodobna umetnost teži k uveljavitvi v okviru širokega pojma klasike. Ker slednjo zakoliči le čas, je z vidika trenutka nedojemljiva, za nekatere celo problematična. Zalomi se nam že pri klasicizmu v glasbi, saj se lahko upravičeno vprašamo, ali je klasicizem sploh najbolj klasičen. Ko govorimo o zabavni glasbi, pogosto razsipamo s pohvalami modernih klasik, ki se lahko s tem poimenovanjem kitijo že po slabem letu izdaje, resna glasba pa se zdi veliko bolj zadržana, čeprav je na svojem visokem podnožju lahko celo igrivejša. Sproža večno vprašanje v življenju glasbenikov in kritikov: ali si upajo označiti sodobno glasbo - torej glasbo še živečih skladateljev - kot klasično? 

Pomagamo si lahko z obratno oznako tradicionalno in zamejimo obdobje, kot na koncertnem listu sklopa, ki zajema tako tradicionalno klasiko kot sodobno glasbo. Ta sklop se imenuje Metabonma in se že več let odvija vzporedno z ustaljenimi koncertnimi sklopi klasične glasbe. Poimenovali pa ga niso po Metelkovi, kjer nastopi v sklopu Metabonma v večini vršijo, pač pa po umetnosti citatnega dialoga s preteklostjo, ki mu danes radi rečemo reinterpretacija. Novejša ko skladana muzika je, več meta-glasbenega vsebuje. To pomeni, da se kot Radio Študent vedno bolj ukvarja sama s sabo. V najstniškem odzvenu te besedne zveze morda zaslišimo celo še novo romantiko …

Kot nalašč nam na tej točki prav pride Schumann. Skladatelj, čigar delo danes redko slišimo, je bil v središču uvodnega koncerta, pa čeprav se, za razliko od avtorja otvoritvene skladbe Uroša Rojka, prvega nastopa ni udeležil, verjetno zaradi svoje skoraj dvestoletne umrlosti. Njegove samospeve je predstavila Nuška Drašček Rojko v spremljavi dueta Drumartica, ki nas je ogrel z omenjeno otvoritveno MArimbafoNIO domačega skladatelja Rojka. Kombinacija slogov in inštrumentov je bila zelo nenavadna, a za nedeljski večer v Gromki, nastlani z zložljivimi stoli, ustrezna.

Akademska glasbenika, Simon Klavžar in Jože Bogolin, sta kot Drumartica že trikrat turala po Združenih državah Amerike, prejela mnoge nagrade in postala odlična promotorja tolkalske glasbe. O njuni izurjenosti ni najmanjšega dvoma, tudi ko igrata polifonične disonančne skladbe, za katere v šali kdaj rečemo, da se v njih tkoaltko ne sliši, če se zmotiš. Hec izhaja iz lastnosti glasbe, ki ji laiki morda rečemo raztresenost, zmedenost, nerazločnost, a nastop Drumartice je s svojo natančnostjo izrisal večkrat spregledan red sodobne komponirane glasbe. Ad hoc opis takšne glasbe kot kr neki je MArimbafoNIA presegla in si s tem že odprla vrata v klasiko. Sama skladba je igra dveh ksilofonastih inštrumentov - marimb, zveni pa zelo neopredeljivo.

Sledečega Schumanna težje razložimo. Čudi nas lahko neskladje s programom, njegova hrepeneča spevnost v kontrastu z marimbama v spremljavi. In še kot samospev, ta prekleta pozabljenega oblika vokalnega izraza, enostavno srcobolje za jaro gospodo. Sicer čudovito odpeti nemški verzi so pač delovali kontrastno patetično, in to si lahko razlagamo le v kontekstu Metabonmaja. Ker je poljuden, naj razkmeči samospev, naj ga postavi pred njegove dekonstrukcije, ki nato izpadejo ušesu prijetnejše in izpolnijo svoj namen. 

Izvajalci so nam zaupali, da je tretja točka, skladba Bruca Hamiltona, težka tudi zanje, in res gre za togo dekonstrukcijo glasbe. Razsekani kosi neenakomerno premeščujočih se verzov, prevedenih v slovenščino, so vsekakor zanimivi, red v njih pa je neizkušenemu ušesu skoraj nemogoče najti. Zato so služili kot vezna točka pred postmoderno poslastico Johna Throwerja. Kanadski komponist je raznolike sekvence spojil v kolaž funka, samospevov, jazza in klasik. Mnogi to opredeljujejo kot klasično fuzijo, čeprav je postmoderna eksperimentalna glasba verjetno boljši izraz. Time Never Rests v usklajenosti vokala in marimbe deluje zelo kompaktno, s premišljenimi pavzami in besedilom o času je igrivo dobesedna, morda celo meta-skladba. Še bolj pa nas je pritegnila zaključna 4231 s svojimi surovimi vzkliki in počasi se nam je izrisal red v neredu, do poslušalstva je pronical smisel skladbe in, ključno, tudi nastopa oziroma celotnega cikla. 

Zdelo se je, da je tako izvajalcem kot organizatorjem uspelo premisliti romantiko. Koncert Nuške in Drumartice je zato težje opisati kot čutiti, kar danes v resni umetnosti izginja. Dokaz je razmah minimalističnih performansov, podprtih z neskončnimi eseji in neuravnoteženost umetnosti same po sebi oziroma njenega učinka. Feynmanov nauk Ne jemljite se preveč resno je tu povsem primeren, saj bi se Metabonma zlahka odvil v katerikoli priznani instituciji, s povsem sodobnim resnim programom in študiozno pisno podporo. A potem ne bi bil več zares meta.

Metabonma je tisti sklop koncertov v Gromki, ki zahteva koncertni list. A naj vas to ne odvrne, češ da je glasba težko razumljiva, saj besedilo govori skoraj izključno o avtorjih, kot je na koncertnih listih pač navada. In čeprav bi si kdo zaželel prebrati še kaj o kontekstu in pomenu skladb, ki so relativno nekonvencionalne, je za konvencionalnega poslušalca sam vtis dovolj. 

Instrumentalnega motiva ene izmed skladb se brez kakršnegakoli ponavljanja spomnim še po celem tednu, saj je melodično nekam znan, a obenem ritmično zavozlan. Tudi nekatere vokalne partiture so se mi zaradi specifične artikulacije vtisnile v spomin. 

Mar ni to najpomembnejši učinek postmodernizma? In ali se strinjamo, da je še vedno aktualen, ko in če postaja klasičen?