Kino Šiška, 1. 2. 2015

Sodeč po vseh lovorikah, ki so jih feni in glasbeni poznavalci v zadnji četrtini stoletja pripisali zasedbi Earth iz washingtonske Olympije, bi moralo njeno premierno gostovanje na ljubljanskih odrih, nedvomno obveljati za enega najbolj pričakovanih koncertnih dogodkov letos. Kot pionirji drone metala so med drugim postavili tirnice žanrom, kot sta stoner rock in doom metal, njihove nauke pa sta vsaka po svoje, tako rekoč fanatično, povzeli tudi pri nas zelo priljubljeni zasedbi, Sunn O))) in Boris. Dejstvo, da je njihov nastop privabil komaj dovolj obiskovalcev, da so napolnili spodnje, manjše prizorišče Kina Šiške, je bilo zato vsekakor manjše presenečenje. Razlog sicer deloma verjetno res lahko pripišemo objektivnim dejavnikom, tokrat snežnemu metežu in koncertno manj prijazni nedelji, vendar se hkrati sam od sebe ponuja še kakšen drug razmislek. Denimo v smeri, da so Earth kljub razmeroma veliki medijski izpostavljenosti še vedno precej dobro varovana skrivnost, ali še raje, da so s svojim specifičnim, brezkompromisnim izrazom precej trd oreh za širšo publiko. No, če je na eni strani razmeroma zadržan obisk verjetno razočaral organizatorja, je to na drugi strani pomenilo, da smo privrženci zasedbe večer preživeli v družbi somišljenikov, ki so dobro vedeli, zakaj koncerta niso smeli zamuditi.

Čeprav smo Earth tokrat prvič slišali v Ljubljani, smo jih v okolici slišali že v preteklosti. Pred slabimi štirimi leti so nastopili v Velenju, časovno še bolj atraktiven je bil njihov nastop v Zagrebu pred kakšnim desetletjem, ko so s takratnim novim albumom po zatišju iz druge polovice devetdesetih dokončno odprli novo poglavje svojega ustvarjanja. Zelo dobrega obiska zagrebškega Pauka sicer ne moremo vzeti za jasno referenco, saj so takrat nastopili s precej bolj popularnimi Sunn O))). Če že povlečemo vzporednice, se celo zdi, da so Earth na račun vseh hvalospevov njihovim naslednjim albumom, odmevnost in priljubljenost le še pridobili. To je ne nazadnje potrdil tudi šef zasedbe, Dylan Carlson, ki je sinoči ob napovedi ene od novih skladb dodal, da so svoj zadnji album, 'Primitive and Deadly', doslej prodali v največ izvodih. Po osmih studijskih in še približno toliko koncertnih albumih torej le še potrditev več, da zasedba po petindvajsetih letih še vedno raste in konsistentno nadgrajuje svoj izraz, ki dobi tisto polnokrvno dimenzijo prav v koncertnem kontekstu. Njihovi koncerti so zato verjetno namenjeni predvsem glasbenim petičnežem. Pa ne v smislu elitistov, tipa »kako sem kul, ker poslušam Earth«, pač sladokuscev, ki so se z zasedbo pripravljeni potopiti v osrčje neskončnih, počasnih in glasnih rifov.

Zasedba za svoje koncertno početje ne potrebuje 8-metrskih zidov iz ojačevalcev, niti video zaslonov ali podobnih pogruntavščin, s katerimi bendi danes poskušajo animirati razvajene koncertohodce. Zdi se, da je največji eksces skupine Earth pravzaprav njena neekscesnost, ki jo lepo povzame naslov zadnjega albuma, 'Primitive and Deadly'. Kitara, bas in boben so vse, kar trojec potrebuje, da se njihov koncert vtisne v trajen spomin. Študiozno, na prvi posluh tako rekoč matematično natančno grajenje rifov, ki izzvenijo v intuitivno odmerjenih odmevih, ustvari hipnotično izkušnjo, v kateri vsak posamezni dotik strune in opne ponudi vtis tektonskega premika. Če smo na studijskih posnetkih vajeni, da zasedba svoj izraz raziskuje v sodelovanju z različnimi glasbeniki (in instrumenti), dobi glasba v živo – takrat, ko jo tako kot sinoči v Šiški ustvarja stalna trojica, Dylan Carlson s kitaro, Adrienne Davies z bobni in Bill Herzog z bas kitaro – precej bolj poenoteno zvočno podobo. To pomeni, da posamezne skladbe, čeprav vedno igrajo njihove različne variacije, prepoznajo le največji privrženci, se pa kljub temu občutijo razlike med skladbami, nastalimi v različnih obdobjih. Na eni strani smo denimo lahko slišali eno od njihovih prvih skladb, 'Ouroboros is Broken', pri njenem nastanku je v izvirniku takrat sodeloval tudi Kurt Cobain, ki je ponudila tisto nekoliko tršo, bolj »klasično« metalsko zvočno podobo. Na drugi strani je s poudarkom na skladbah z zadnjih albumov v ospredje prihajal zasedbin »hendrixovski« blues-rockovski karakter in priložnostno celo posamezni countryaški element. Toda tudi v teh primerih je šlo vse prej kot za klasično predstavo o country glasbi, saj ta skozi Earthove zvočne premike dobi podobo, ki lahko navduši, če jo poslušaš v puščavskem Joshua Treeju, kjer so posneli svoj zadnji album, ali ko moraš na koncert prigaziti sredi snežnega meteža. Še en koncert, ki je potrdil, da je Earth preprosto treba doživeti v živo.