Pritličje, 18. 8. 2016

V Pritličju so zadnje čase kar lepo popestrili svoj in navsezadnje tudi mestni program z izvajanjem glasbenih dogodkov na prostem, pred mestno hišo. Niz teh specifičnih hip dogodkov so poimenovali ‘Selekcija’. Poleg večine domačih artistov so uspeli pripeljati tudi post synthpop dvojec Easter iz Berlina, in sicer kot preddogodek Festivala kratkega filma v Ljubljani, kjer bosta Stine in Max tudi predvajala nekaj epizod svoje limonade Sadness is an Evil Gas Inside of Me.

Ko sem se spraševala, kaj je sploh tisto, kar dela glasbo Easter zanimivo in poslušljivo, se je zraven odprlo še kar nekaj vprašanj. Glasba sama po sebi ni nič posebnega, klasični kombo fino zmiksanih elektronskih podlag in nerodnega vokala, ki je dovolj ulovljiv in zapomnljiv, da se brez problemov naseli za možgansko membrano in nam tam nekaj časa dela družbo. Ampak v tej poplavi raznorazne glasbene produkcije tudi to ni ključni faktor.

Njuna glasba pride do izraza predvsem v kompletu. V kompletu z videom, besedili in nenazadnje tudi njuno prezenco. Pri njiju gre ravno za to, da sta uspela zajeti duh časa in ga iskreno posredovati njegovim udeležencem, torej nam. Na najbolj neroden in introvertiran način sta uspela zajeti vso malodušje in ves idealizem današnje družbe in nam ga servirati direktno pred faco. To je to, kar se nam dogaja. To je to, kar nas druži. In čeravno vse kaže, da trenutno individualizmu na polno uspeva prodirati v vse pore družbe, je še najbolj zabavno, ko pomislim, da je Easter, ki si ju moramo predstavljati kot nesporno enoto v individualistični družbi, dejansko uspelo ustvariti neke vrste kolektivno zavest o trenutni eksistencialni poziciji vseh nas, ki se ob njunih besedilih počutimo domače.

S tega stališča mi je tudi jasno, da njun nastop ne bi smel izpasti nikakor drugače, kot je; nerodno, medlo in odtujeno. Izvajala sta pretežno komade z zadnjih albumov New Cuisine Pt. 1 in Pt. 2, vmes sta nas še malo počastila s prostim petjem Stine, kar pa je izpadlo še kar slabo. Nisem prepričana, da je bilo komu sicer mar, saj so poslušalci brezbrižno klepetali ves čas med njunim nastopom. Kar pa me spet spomni na tipično prireditev v Pritličju, ko je pijačkanje na prvem mestu in je glasbeni dogodek šele na drugem mestu. Verjetno ni odveč vprašanje, ali bi se sploh ustavila pred Pritličjem, če ju ne bi poznala in bi se naključno znašla sredi mesta ravno, ko sta nastopala.

Kako torej povzeti ta nastop? Kljub temu, da se da njun performans racionalno pretehtati in razumeti, se še vedno ne morem odločiti, da je bil dober. Med njunim nerodnim postopanjem po odru sta Easter namreč izgubila tisto ključno, to je vajb, vzdušje. Verjetno je na mestu tukaj odpreti novo vprašanje v zvezi s primernostjo prostora za takšen event. Dejstvo namreč je, da je primernost prostora včasih bolj ključnega pomena kot pa sam izvajalec. Navsezadnje, Easter je vendar del klubske scene, ki lahko na odprtem izpade tudi sicer povsem solidno, lahko pa tudi ne. V njunem primeru se je izkazalo za precej jalov poskus. Kaj češ, Easter nista Perturbator.