Cankarjev dom, Klub CD, Ljubljana, 10. 5. 2022

»Uredba družbe, tista uredba, ki je dodelila vse bogastvo zemlje in vse sadove človeškega uma kapitalu brez imena ter mu zasužnjila človeštvo, je izvirek vsega hudega; in posamezna krivica, ki se pokaže očém na cesti, je nenadoma čisto malenkostna, navidez skoraj slučajna in zadobí svoj pravi pomen šele v zvezi s celotno, vesoljno krivico.«

Tako se je v spisu Kako sem postal socialist lucidno izrazil Ivan Cankar, čigar 146. obletnico rojstva smo obeležili v torek. Na večer istega dne je Klub Cankarjevega doma zasedel kvartet avstrijske pianistke in skladateljice Elisabeth Harnik, se predstavil kot projekt Earscratcher in odmuziciral žuboreč, pretežno svobodno improviziran set. Ob napovedi zasedbe je Miha Zadnikar – kurator Defonije in soorganizator pričujočega koncertnega večera – bežno pripomnil, da bi Cankar, če bi še živel, bržkone rade volje prisedel k občinstvu na nastopu glasbenice kalibra Elisabeth Harnik. Nedolžna iztočnica ali ne, Cankar se je očitno še predobro zavedal materialnih kontradikcij kapitalističnega produkcijskega načina in njemu inherentnega razčlovečenja kulturne produkcije. Tako se zdi, da ne zgrešimo preveč, če rečemo, da bi danes vzljubil svobodno improvizirano godbo in njene premnogotere idejne implikacije, še zlasti tiste, ki razblinjajo etablirane hierarhije zahodne glasbene teorije in se sploh izmikajo že stoletja dominantnim koncepcijam glasbene umetnosti, vzporednim ravno z vzponom kapitalizma.

Toliko za vse ogorčene nad nedavno reinterpretacijo Hlapcev v Mladinskem gledališču, tiste, ki klecnejo v trenutku, ko je dediščina tovrstnega avtorja naslovljena mimo državotvornih slavospevov. Kakorkoli že, Cankarju vsekakor vse najlepše, bo pa že čas, da se posvetimo projektu Earscratcher, ki ga sestavlja kvartet Elisabeth Harnik. Poleg slednje navezo sestavljajo še Dave Rempis z alto saksofonom, Fred Lonberg-Holm  z violončelom in Tim Daisy za bobni. Vsi trije primarno nastanjeni v Čikagu, globoko izvežbani, izkušeni inštrumentalisti ter bolj ali manj precej tvorno delujoči – za svobodne improvizirane muzike. Elisabeth Harnik se je mednarodno med drugim vzpostavila kot tehnično preudarna izvajalka in improvizatorka, pa tudi izvrstna interprétka t. i. nove glasbe. Ob tem so ji bili vedno blizu motivi in godbene zasnove svobodnjaško- in avantgardno-jazzovske tradicije, ki sta vpadljivo notranji tudi muziciranju pričujočega kvarteta.

Celostno tega dobro uro in pol dolgega seta tako ne gre postavljati v domeno neke striktne neidiomatske improvizacije. Mestoma smo znotraj, v eni instanci zagotovo svobodne, predvsem pa močno komunikacijsko zaznamovane godbe, lahko slišali subtilna vmešavanja jazzovske forme, celo eksplicitno naslanjanje na fraze in motive, včasih povsem ciklično. Vendar nikoli z namenom vzpostavljanja vzvodov poslušljivosti v strukturi ali cone udobja znotraj toka muziciranja. Ravno to se zdi ključno. Četverka je vseskozi ohranjala bazo v hipni refleksiji odigranega, v neki posebni nekonformistični logiki, ki zasedbo ohranja v poziciji večne kritične distance in odnosa do vsega, kar je v godbi instinktivno vzpostavljeno. Pa naj bo zopet Cankar – če je njegov Jerman ideal logike svetovno-nazorske neuklonljivosti in kritičnosti do prevladujočih političnih dikcij, je izraz Elisabeth Harnik in ekipe po svoje prefinjen glasbeni podaljšek te logike.

Tudi na raven tehničnega se velja spustiti. Vsi člani so namreč prvovrstni inštrumentalisti z izvrstnim smislom za prepoznavanje posameznih vlog znotraj zasedbe, za spretno manevriranje znotraj – improvizacijskim godbam integralne – dvojnosti individualnega in skupinskega. Omenimo samo saksofonista Dava Rempisa, predvsem njegov zavidljivo prostran izrazni razpon, ki se začne nekje med diskretnimi čivkanji, cvilečimi mimobežnicami in konča tam pri povsem zapolnjenem, malone razkošnem tonu. Elisabeth je denimo sploh znana po iznajdljivih preparacijah in uporabi ravno tako prostranega svežnja razširjenih tehnik. Seveda, v kontekstu svobodne improvizacije je vedno nekoliko protislovno razpravljati o individualnih zmožnostih inštrumentalistov ali znakih domnevne virtuoznosti. Vendar si ob izkustvu nastopa glasbenikov, kot so člani kvarteta Elisabeth Harnik, težko ne dovolimo izpostaviti dejstva, da je intimno poznavanje inštrumenta, hkrati vseh potencialov in možnih inačic zvočnosti, lahko podlaga občinstvu vsepreljubi potopitveni razsežnosti akta skupinskega muziciranja.

Nastop Elisabeth Harnik, Dava Rempisa, Freda Lonberg-Holma in Tima Daisija je bila potopitvena poslušalska izkušnja v polnem pomenu besede. Pazljiva komunikacija za iznajdljiva razpletanja, izvrsten kolektivni posluh in nič kaj manj izvrstne individualne tehnične sposobnosti vseh nastopajočih glasbenikov. Skratka ... izvrstno.