Klub CD, 5. 3. 2013

Po prvem jazzovskem koncertu, odkar je serialka Cankarjevih torkov pred dvema tednoma praznovala pet let obratovanja, se velja razgledati naokoli in včerajšnji nastop kvarteta Endangered Blood postaviti v perspektivo. Fenomenalen nastop z energijo, kakršne tam gori v klubu že lep čas ni bilo čutiti, je spomnil na nekatere najbolj žmohtnih Torkovih večerov. Sicer je bilo na teh lepo slišati staroste ala Henry Threadgill, Roscoe Mitchell ali Charles Gayle, a vseeno se zdi bolj primerno reči, da je esenca torkovih jazzov ažurna prezentacija vrvenja, ki se tam čez lužo, najpogosteje v New Yorku, dogaja generacijo ali dve nižje. Najbolj dragoceni obiski so gotovo te, bolj mlade sile scene, kot so kitaristka Mary Halvorson – ki se zadnja leta v naših krajih precej mudi in jo bo moč spet slišati čez dober mesec – ter Steve Lehman, Rudresh Mahanthappa, Vijay Ayer ali Craig Taborn. Po drugi strani pa je tudi izvrstno živeti z dejstvom, da so institucije ala Marc Ribot, Elliot Sharp ali Tim Berne pri nas regularci in da imamo reden odrski vpogled tudi v delo njihovih soborcev, kot so Cyro Baptista, Dave Douglas (ki semkaj pride jeseni), Ellery Eskelin ali Bobby Previte, na katerega izvrsten nastop izpred dobrih štirih let je nekoliko, po energičnem naboju namreč, spomnil bend Endangered Blood. Njegovi člani Jim Black, Chris Speed, Oscar Noriega ter Michael Formanek so predstavniki ravno te, vmesne generacije, ki je začela izdajati muziko tam nekje ob koncu osemdesetih, in ki je danes v svoji žlahtni, kot starano vino aromatični fazi. Nanje glasbena publicistika ne lepi deskriptivov svežine ali inovativnosti, saj je njihova muzika preprosto jazz, ravno toliko progresiven kot tudi ujet v nekem brezčasnem krogu. Ne povsem predvidljiv in še vedno odprt, pa vendar precej idiosinkratičen in udomačen.

Melodične linije, ki jih v projektu Endangered Blood špila saksofonist Chris Speed, smo od njega namreč že slišali, v projektu AlasNoAxis celo skoraj do note natančno. Tudi n-tih variacij na Monkove kompozicije smo že vajeni in kdor je na odru že slišal Jima Blacka, itak ve, da gre za bobnarskega monstruma. Kaj torej dela včerajšnji koncert tako fenomenalnega? Preprosto. Veselje do raziskovanja te muzike ter uspešna evokacija njenih najbolj evforičnih potencialov, kakor jih pač lahko ponudijo adaptacije starodobnih jazz štiklov iz tridesetih na eni strani ter na drugi kričeče eskapade Oscarja Noriege na alto saksofonu v kleni maniri od Pharaoha Sandersa do Johna Zorna. A Endangered Blood niso nostalgičen, marveč precej sodoben bend. Postrockovske in dramatične Speedove melodije, pa rockovsko bobnanje Jima Blacka, s katerim jih podloži, ter nenazadnje po notah odigran, pa nič manj navdušujoč unison, s katerim sta Speed in Noriega zaključevala nekatere komade, so sprožali drug unison, navdušen aplavz in vzklikanje sorazmerno številčne, čeravno še vedno redke publike.

Prvi del precej dolgega, skupaj vsaj dve uri trajajočega nastopa, je bil bolj jazzrockovske narave. Odigrali so nekaj komadov s svoje nove plošče, ki je v primerjavi s prejšnjo iz 2011 še precej bolj v znamenju prepoznavne Speedove melodike in ki se manj vrti po kuloarjih zadimljenega, woodyallenovskega jazza iz prve plošče. Ponekod so še bolj eksplicitni balkanski vplivi, s katerimi se v Speedovih kompozicijah lahko večkrat srečamo, kak komad ali dva sta bila v bolj sproščenem in strukturno manj konvencionalnem slogu, nekaj pa je bilo adaptacij živahnejših momentov prejšnjega albuma. Ta očitno zares zaživi šele v živo, saj zvok na albumu ne more priti blizu drajvu, kakršnega sta Jim Black in Michael Formanek ujela na včerajšnjem odru in ki je bil, verjetno tudi zahvaljujoč primerno ozvočenemu kontrabasu, masten, zagroovan in često povsem primeren ne le za klubsko, marveč kar stadionsko izkušnjo. V drugem delu nastopa je nekoliko bolj do izraza prišla jazzovska tradicija, se pravi v njihov zvok odet Monkov Epistrophy, pa več žgočih Noriegovih solov na alto saksofonu, poleg tega pa so odigrali še preostanek prejšnje plošče. Same improvizacije je bilo slišati bolj za odtenek, saj je bila v glavnem omejena na solistične dele, ki jih tudi ni bilo posebej veliko, a so bili toliko bolj memorabilni, kot recimo Blackov v afriški ritmiki postavljen uvod v enega od komadov. Edina resna improvizacija se je zgodila šele v bisu in četudi sta tudi tam Speed in Noriega speljala en fantastično prepleten dialog, so Endagered Blood predvsem projekt za Speedovo unikatno vizijo freepostrock jazza, ki smo jo po dolgem času le videli na domačih odrih in ki je kar narejena za to, da poslušalstvo – ki tokrat agregatno gledano končno ni bilo na cipresni strani petdesetih - prebudi v evforične vzklike. 

In še to, če že koga zanima; Jim Black še vedno izgleda kot zmerno ohranjen devetnajstletnik. Jazz pomlajuje.