Kino Šiška, 12. 5. 2013

Vse tekmovalne in vzdržnostne glave, so se lahko le teden dni po navdihujočem nastopu Maca DeMarca naužile nove turnirske porcije INDEKŠ, ki jo organizatorji v Kinu Šiška prirejajo za drzne glasbene avanturiste. Šest koncertov, ki se bodo tekom maja zvrstili na odru Komune, ponujajo odlično priložnost preverjanja palete mladih in zagnanih ustvarjalcev iz vsega sveta, ki bi jih lahko sicer neupravičeno spregledali. V tokratni INDEKŠ izdaji smo se prepustili britanskim napevom zasedbe Esben And The Witch, ki so ob podpori makedonskih garažnih rockerjev The John, predstavljali svoj najnovejši studijski izdelek Wash The Sins Not Only the Face.

Začetek večera je bil nadvse obetaven. Okrog vizionarja Ljupe Angelova osnovan skopski kvartet The John, je poskrbel izredno prefinjeno in tehnično dovršeno interpretacijo garažnega rocka, v kateri smo lahko našli primesi punkovske nabritosti, diskoidnosti ritmičnih prepletanj, indie spevnosti ter psihedeličnih kitarskih eskapad. Četudi na prvi pogled že mnogokrat prežvečena zvočna premisa, je pod taktirsko Ljupa, ki je prek croonersko hreščečega vokala deloval kot nekakšen vodja orkestra, delovala nadvse sveže. The John so svoje enostavne in okrnjene strukturne vzorce pogosto prenašali v raznotere glasbene svetove, skrbeli za prijetno pretočnost posamičnih skladb in se pri tem po potrebi prepuščali dolgim kitarskim solažam ali nenadni hrupni popovski melodiki. S svojo odlično uigranostjo so skladbe kitili z dinamičnimi nihanji ter z njimi znali zajeziti kdaj pa kdaj tudi nekoliko suhoparno postavljene zasnove. Svoj odobravajoči nastop so zaključili s 15-minutnim venčkom ter na koncu izkoristili priložnost za prijazno zahvalo ljubljanski publiki.

Če so The John uprizorili pravi garažni roller coaster, se je že na samem začetku nekoliko zalomilo britanskim nosilcem večera Esben And The Witch. Pričetek nastopa, ki  se je v bitki s časom nenadejano umikal, je na oder le privabil vokalistko Rachel Davies. Slednja je s krhkim vokalom oznanila tehnične nevščečnosti ter ponižno prosila za potrpljenje. Nedolgo zatem je trio že stal na odru, a brez četrtega člana. Odpovedana ritem mašina je zasedbo prisilila v nekoliko improvizirano živo različico, v korektno izvedbo katere je upe  položila tudi Rachel, ko ji je sredi nastopa ob napovedi prihajajoče skladbe simpatično ušla izjava »fingers crossed«. 

Odrešen mehanskega prizvoka, je na krilih osnovnih rockerskih zvočil trio Esben And The Witch odtaval v bazično muziciranje in izrisoval nenadejano post-rockovsko zasnovo. Tako jim je uspelo ohraniti precej bolj organsko in čustveno močno nabito idejno podstat lastne izraznosti, ki se izrisuje v tenziji med glasnimi, na trenutke že kar težko metalskimi kitarami ter zasanjanimi, z italijanskim melosom prežetimi vokali. Manjkajoče strukturne vzorce so zapolnjevali ekspresivni tolkalni udarci Daniela Copemana, ki je bil primoran opravljati dvojno vlogo, pri tem pa se mu je v upodobitvi mehanske igrače po potrebi pridružilo Rachelinino pulzivno basovsko strunanje. S tem so uspešno prebrodili manko zvočnega inventarja, četudi smo bili primorani zaradi slednjega izkusiti skrajšano različico nastopa. Esben And The Witch so tako navkljub zapletom delovali sproščeno in suvereno. Svoj vrhunec so pripravili za konec, po tem, ko  se poslovili tako, kot se pritiče. Glasno. V huronskem hrupnem vrhuncu so odložili kitare in izginili v temo.