Channel Zero, 7. 3. 2013

Brez večjega pompa se je v četrtek v Channel Zeru zgodil promocijski koncert ob izidu prvenca 'No Time' domačega tria Ewok. Brez predskupine, brez posebnih najav – le preprost pozdrav »lepo, da ste prišli, mi smo Ewok.« In prišlo nas je veliko, napolnili smo klub, pa čeprav gre za zasedbo, ki prav v tem času beleži šele prvo obletnico obstoja. Prvi razlog za lep obisk je nedvomno ta, da trojico glasbenikov iz različnih zasedb poznamo že od prej. Drugi razlog je ta, da so Ewok v minulem letu že oddelali kopico koncertov ter z njimi pustili opazen pečat na domači klubski sceni. Tretji in bržkone najpomembnejši pa ta, da trojec s svojim izrazom ponuja zelo zanimivo novost v domačem glasbenem prostoru. Pavšalno bi ga sicer lahko umestili v krog mladih domačih bendov, ki v svojih izrazih družijo izročila elektronskih in rockovskih muzik, toda kljub površni podobnosti so izhodišča vseh precej različna. Če sodimo po plošči 'No Time', so Ewok izhodišča našli predvsem v plesnih muzikah iz zadnjih tridesetih let, a ta v živo dobijo precej drugačno podobo kot na studijskih posnetkih.

Atraktiven nastop pravzaprav obljublja že sama koncertna zasnova benda; Moveknowledgementovec Miha Šajina na klaviaturah, Luka Kuhar iz Na lepem prijazni za bobni ter Intimn Frizurnovec Milan Jerkić ob mikrofonu. Še pred nekaj leti precej neobičajna zasnova benda torej, toda v zadnjem času se je na domačih odrih zvrstilo kar nekaj takih in vsi po vrsti so pustili zelo dober vtis. In ne pozabimo – v minulem letu je glasbena redakcija vašega priljubljenega radia za najboljšo Tolpo Bumov izbrala album Death Grips, torej zasedbe z identično zasnovo, ki za nameček po pričanjih očividcev najbolj blesti prav na koncertih. Pred četrtkovim prihodom v Channel Zero verjetno nihče ni razmišljal o Death Grips, toda tu jih vendarle ne omenjam povsem naključno. Izraza obeh zasedb sta res precej drugačna, toda Ewok v primerjavi s ploščo na odru dobi precej bolj robato, surovo in punkovsko ostro dimenzijo, to pa je že ena tistih pomembnih lastnosti, ki je Death Grips v zadnjem letu ali dveh povzdignila v alter superzvezdnike. No, tu se vsakršna podobnost konča, pa tudi bendov, ki znajo elektronske zvoke mojstrsko prevesti v punkovsko ostro koncertno podobo, je, resnici na ljubo, veliko.

Se sprašujete, ali je to, da zasedba v živo ponudi precej drugačen vtis, kot na plošči, plus ali minus? V primeru Ewok je to prav gotovo plus. Trojec je sicer povil povsem spodobno ploščo, toda kljub temu se zdi, da svoj pravi obraz pokaže šele na odru. Tršo, surovejšo in posledično bolj dinamično podobo  v prvi vrsti lahko pripišemo Kuharjevemu bobnanju, ki prevzame pobudo pred sintetiziranim ritmiziranjem s studijskih posnetkov. Pulz sicer tudi v živo še vedno ohranja sintetika, ki se priložnostno prikrade celo v prvi plan, toda v primerjavi z zgodnejšimi koncerti se zdi, da se Kuhar v »dialogu« z računalnikom počuti precej bolj suvereno. Bolj udarne, odrezave melodične in ritmične linije servira tud Šajina s svojimi sinti, med tem ko Jerkić s svojo pojavnostjo in poplesavanjem spomni na proto-rejverja Beza iz zasedbe Happy Mondays. S svojo glasbo in odrsko pozo se Ewok pravzaprav znajde nekje na krilih post-punka, new wavea in njunih britanskih elektronskih izpeljank iz prve polovice devetdesetih, te pa skozi izkušnjo sodobnih, trendovskih muzik zaživijo v prenovljeni, sveži in atraktivni podobi. Enkrat postanejo bolj plesno-hipnotični, drugič rockovsko ostri, tretjič popoidno igrivi, na površju pa so skozi celoten koncert nepopustljivo intenzivni. To intenzivnost in uigranost je v četrtek začutila tudi dobro razpoložena, poplesujoča publika, očitno vesela nove, zelo dobrodošle pridobitve za domačo sceno. Da je Ewok v polnem ustvarjalnem zagonu, je na koncu napovedal dodatek z novo, še bolj elektronsko obarvano skladbo, ki je apetite bržkone vzbudila predvsem fenom plesne glasbe. In očitno v svojem hitrem tempu namerava vztrajati, nenazadnje se ne zgodi prav pogosto, da bi na predstavitvenem koncertu aktualne plošče lahko slišali besede »za konec še en nov komad, ki bo na novi plošči, ta pa - upamo – čimprej.« 

Nova, zelo dobrodošla pridobitev za domačo sceno.