Klub Cankarjevega doma, 17. 4. 2018

Klub Cankarjevega doma je bil pretekli torek deležen nastopa Ex Eye, še ene zasedbe tipa superskupine, ki jih je v zadnjih nekaj mesecih nenavadno veliko. Pomisliti moramo le na Sons of Kemet ali domače Container Doxa. Seveda je označevalec za torkovo zasedbo tako kot pri drugih na mestu predvsem zaradi neizpodbitnega obvladovanja posla in dejstva, da tudi današnji izvajalci - Fox, Ismaily, Stetson in Summerfield, delujejo v mnogih zasedbah, Ex Eye pa naj bi bil samosvoj trk teh zvezd. Spekter glasbe, ki ga pokrijejo, je ekstremen v dveh aspektih. Prvi je razpršenost žanrov, v katerih so udeleženi, drugi pa nepogosta in neenostavna pozicija lagodnega bivanja tako v popularno dostopnih kot eksperimentalnejših glasbah. Glede na podano večerno formulo metal jazza je moral poslušalec puristično naravnana pričakovanja pustiti doma. In kolikor recenzentka gotovo ni primarna konzumerka enega ali drugega žanra, je bilo odprto vprašanje dejanske transgresije, ki ju lahko sproducira otrok dveh žanrov, ki sta kot ekstremna skorajda že naturalizirana, izredno mamljivo.

Pomembno je izpostaviti dejstvo, da je bil medijskega spotlighta deležen predvsem Colin Stetson, resda osnovni krivec za zasedbo in zunaj nje tudi najvidnejši kot solo izvajalec. Poznalo in hvalilo se je sicer tudi ostale posamezne unikatne stilske doprinose k celostni zvočni sliki skupine od redke odločitve za bas saksofon Stetsona, Foxovega visoko hitrostnega napada izza bobnov do Ismailijevega preciznega oblikovanja dromljavih zaglitchanih kontekstov ... le Summerfielda se ni držal že znan sloves.

Ko je nastopu določeni torek le prišel naokoli, je zapolnjen Klub Cankarjevega doma pričakal takojšen padec v ekstatičnega obupa poln napad. Za njegovo pripravo je poskrbel Ismaily, čigar dronasti gradbeni koli solirajo le par sekund, preden jih za svoje prevzamejo ostali trije člani zasedbe. Tudi na koncertu se za nekakšnega dirigenta izkaže Stetson, a kar bi albumu lahko očitali, se v živo preoblikuje v prijetno presenečenje, ko Stetson kljub najočitnejši stilski povezavi z lastnimi solo deli ne dominira, temveč dopusti ali je pač prisiljen postati odvisen od drugih in graditi oder za posebne značilnosti vsakega člana zasedbe. Tako na primer na albumu najmanj opazen Summerfield na koncertu stopi enakovredno med druge in se pokaže kot izrazito vešč tako v lomljenju posameznih razpadajočih not kot v povzdigovanju saksofona v momentih, ko se odloči preleviti se v podobo manično kričečega, a v tem preciznega posameznika.

Prikazani repertoar je od začetka do konca sledil digitalni izdaji njihovega lanskega albuma, ki prinaša tudi bonus komad. Ko se je Opposition/Perihelion; the Coil iztekel v prvo podaljšano temačnost in je šlo hotenje z roko v roki z nelagodjem, je počasi začelo postajati jasno, da kljub visoki kompleksnosti komadov na koncertu ne bo prišlo do preseganja ekstremov, ki so si jih postavili sami. Po prvi jazzy metal fusion maniji je Ismaily nakazal smer bolj ritmičnih, strukturirano poudarjenih skladb, ki vzpostavijo možnost za poudarek na vsakem posameznem glasbeniku ob stalni podpori drugih. Do te točke je rezultat že zavidanja vreden, a skupina v resnici izgleda toliko individualizirana, da primarno deluje le kot skupek posameznih delov. Uspeh njihove glasbene identitete je v obvladovanju samih sebe, brez teatralnosti, poslušamo resno glasbo, dokler nas ne pričaka zadnji šus koncerta.

Uvod v zaključek je razkazal obvladovanje vsakega inštrumenta posebej. Ti so se v določenem momentu vmešali drug v drugega in podali najabstraktnejšo, improvizacijsko sliko, kakršno smo do tega trenutka pogrešali, dokler se v zasuku kratke umiritve ni pričela končna metal manija, ob kateri smo se sesuli v hrup in intenzivnost, ki so ju ustvarili glasbeniki na odru.

Guilty pleasure, ki so in smo ga našli v zaključku, je bil še tretji od ekstremov, ki so jih dostavili Ex Eye. Morda nenamerno, a v kontekstu celote je ravno zaključek, ko se je zdelo, da nikogar od nastopajočih ne zanima, kaj si mislimo, pokazal, da glasba, ki jo izvajajo Ex Eye, obstaja v lastnem svetu, ne le v relaciji do zunanjosti ali v relaciji do izvornih žanrov. Vseeno pa upamo, da se ne bodo vzeli preresno in s koncerti pristali izključno v hramih, kot je Cankarjev dom, ob sedečem vertikalnem pozibavanju glav.