Kino Šiška, 17. 6. 2016

Petkov večer v Kinu Šiška, pripravljen v sodelovanju s SONICO, je na umirjeni ambientalni noti že nekaj čez devet otvoril domači Bowrain s postopnim plastenjem klavirskih akordov. Ti so skozi umirjene progresije ustvarjali prepletajoče se ambiente, izgradnji katerih se je že v naslednjem komadu pridružil še kitarist in pozneje bobnar. Stopnjevanje in z njim povezan občutek suspenza sta bila tako v posameznih skladbah kot v shemi celotnega nastopa torej ključna, čeprav potencialno tudi omejujoča elementa. V danem primeru so se dramatične ambientalne pokrajine lepo spojile s strateško umeščenimi sampli in se skozi zvočno udobje subtilno dotaknile pretežno sedeče publike v zgornji dvorani Kina Šiška. Ta se je ob prav tako postopnem in na koncu nenadnem zaključku nastopa zbrala v dolgem aplavzu.

Po kratkem premoru se je večer nadaljeval pod taktirko britanskega dvojca Sculpture, njunega igrivega zvočnega eksperimenta, pospremljenega z ravno takšnimi vizualijami, ki so se zoperstavile zatohli akademskosti. Dan Hayhurst, upravitelj zvočne komponente njune celostne avdiovizualne izkušnje, je na posluh zelo intuitivno ali pa preprosto brezsramno eksperimentalno izkazoval zvedavo raziskovalnost. Morda zmedeno spajanje številnih kasetnih zank z različnimi prek CDJ-a predvajanimi digitalnimi sampli se je sicer lovilo v ohlapne okvirje plesnosti, a nikoli se ni zdelo, da se jim podreja ali se z njimi omejuje. V nastalem nepreglednem ustvarjalnem kaosu so se izredno zanimive analogne vizualije v svoji detajlirani kaleidoskopskosti spojile s prav tako pisanim in nadrobno oblikovanim zvokom.

Zabavna kognitivna preobremenitev, ki smo je bili deležni ob nastopu dueta Sculpture, je v svoji lahkotni, na plesno okostje nameščeni igrivosti vedno znova ponudila prostran nabor zanimivih, tako sintetičnih kot analognih, zvokov, ki so povečini ohranjali presenetljivo lahkotnost. Kljub temu pa so si naša ušesa od njunega zvokovnega ekscesa zasluženo odpočila z zadnjim, veliko bolj zadržanim in umirjenim Fenneszem. Njegovo elektronsko manipuliranje zvokov kitare in različnih samplov se je zadrževalo v enoviti, pozorno in postopno usmerjani resignirani ambientalni celoti. Tej smo se lahko toliko bolj učinkovito prepustili s spremljanjem zanimivih vizualij, vezanih pretežno na detajle vzorcev naravnih elementov. S takimi asociativnimi podobami je siceršnja meditativnost njegove glasbe žrtvovala svojo večpomensko abstrakcijo za nekaj, kar je delovalo bolj kot jasen osebni izraz oziroma vsaj nekaj s konkretno sporočilnostjo. To in pa občutek analognosti vizualne komponente Fenneszev domet morda nekoliko omejita, vendar pa je njegov pogrezajoč se ambient znotraj previdno zastavljenih okvirov še vedno dovolj učinkovito intuitivno prepletal progresije akordov, efektov in z njimi povezanih vzdušij.

Pester in raznolik večer z brez pravega skupnega zvočnega imenovalca se je zaključil s postopno difuzijo Fenneszevih pestrih tekstur, ki so tudi po zaključku dogodka še dolgo odmevale tako v odlično ozvočenem Kinu Šiška kot v naših prevetrenih sluhovodih.