Festival glasbe sveta

Recenzija dogodka
Avtor fotografije: Jernej Humar ©
4. 8. 2022 - 14.00

Dvorana Giuseppe Verdi in dvorišče pred Gradom Kromberk, Gorica in Nova Gorica, 25. 7. – 3. 8. 2022

 

Med 25. julijem in 3. avgustom se je na prizoriščih obeh Goric odvila 11. edicija festivala Glasbe sveta. Festival je bil tudi letos plod čezmejnega sodelovanja novogoriškega društva KUD Morgan z organizacijama Circolo Controtempo in Circolo Mario Fain iz Furlanije – Julijske krajine. Organizatorji festivala so zakuhali program, na katerem se je v goriški dvorani Giuseppe Verdi in na dvorišču pred Gradom Kromberk zvrstilo šest koncertov raznovrstnih godb z vseh vetrov. Festival se je letos začel z zelo grenkim priokusom zaradi nenadne smrti Fulvia Coceanija, enega ustanovnih članov Controtempa, predvsem pa velikega ljubitelja glasbe, ki je s spletanjem mreže prijateljstev in z obilo truda v domačo regijo pripeljal mnoga velika imena iz sveta jazza in na noge postavil več festivalov, na primer izvrstni Jazz and Wine of Peace, katerega 25. edicija se ima zgoditi oktobra letos. 

Festivalski cikel je otvoril koncert jazz-funk pozavnista Freda Wesleyja in njegovega spremljevalnega benda The New JBs. Wesley se je v svoji bogati karieri dolga leta mudil v spremljevalni zasedbi Jamesa Browna in jo tudi vodil, nekaj let je igral in ustvarjal v kolektivu Parliament-Funkadelic, na koncu osemdesetih in začetku devetdesetih pa je navrgel tri solo albume. Koncert se je v ogrevalni maniri pričel s hitičem Funk Your Ass, ki je bolj ko ne služil predstavitvi glasbenikov, med katero se je vsak od njih improvizacijsko sprehodil po svojem glasbilu in si dodatno ogrel prste ali usta. Skupina se je nato spustila v zagruvan tok skladb, ki so ga mestoma prekinile bolj umirjene jazz in blues viže in pa Wesleyjevi dialogi ter spodbujanje nadvse odzivnega občinstva k skupnem petju delov znanih pesmi, kot sta House Party in Bop to the Boogie

Glasbeniki so se izmenično spuščali v solistične vložke, ki so bili večinoma kratki in so se občasno zdeli skoraj nekoliko bežni. Manjkala sta tudi krepkejši zvok in nasploh večja prisotnost Wesleyjeve pozavne, kar bi sicer lahko bilo za igranje fizično tako zahtevnega inštrumenta pri njegovi spoštljivi starosti in peklenski vročini tistega dne dokaj pričakovano. Zdi se, da skupina zadnje čase na koncertih preigrava dokaj ustaljen repertoar skladb, saj se je piscu recenzije ta na prvi posluh zdel skoraj enak kot tisti na koncertu v Trstu pred nekaj leti. Preizkušen recept z obilico prijetnega funky groova, ki pa ni ponudil kakih presenečenj ali velikih presežkov. 

Sklop naslednjih treh festivalskih koncertov se je odvil na kromberškem gradu. Prva je nastopila sarajevska zasedba Divanhana z barvitim pristopom k preigravanju in reinterpretaciji tradicije sevdaha. Koncert je bil temu primerno dinamičen. Začel se je z umirjenim, čutnim tipanjem zvokov harmonike, klaviatur in vokala, ki je postajalo vedno bolj intenzivno, v igro pa so se polagoma vključili še violina in člana ritem sekcije. Po uvodnih dveh skladbah, ovitih v tipični patos sevdalink, se je vzdušje zasukalo in nas s poživljenim ritmom zapeljalo v zakajene kafanske luknje, opevajoč prigode, ki tja pritičejo; koncert pa se je ob prihodu zadnjega člana dokončno razvnel v trubaški maniri. Ni manjkalo zgodb o zapriseženih bekrijah in ponesrečenih žganjekuhah, člani zasedbe pa so med skladbami vztrajno sejali smeh z nenadjebljivim bosanskim humorjem. 

Sledil je ponoven krajši spust k umirjenim in čutnim dvoigram vokala in harmonik ter zatem vrnitev k bolj razposajenim vižam, začinjenim z obilo swinga in ščepcem jazza, v katerih sta se bohotili uigranost glasbenikov in karizmatična ekspresivnost pevke. Dobro je bila podmazana predvsem ritemska sekcija kontrabasista in bobnarja z nekonvencionalnim naborom visokozvenečih membran in činelic ter basovskega cajona. Četudi je bila večina občinstva že sivolasa, se je marsikdo mladostno pozibaval, nekateri pa so s petjem pritegnili znanim besedilom tradicionalnih pesmi. Publika se je pridružila tudi sevdah različici pesmi V dolini tihi, za njeno izvedbo pa se je ideja porodila dan prej v eni od kraških vinskih kleti. 

Za dež, za gospo grofico kromberško, za čudesa, zate
 / 2. 8. 2022

V zelo drugačnem duhu se je odvil koncert Bakaline Velike, ki smo ga na naših radijskih valovih recenzirali pred nekaj dnevi. Uvodna pesem o vizijah ognjene gore in sveta, ovitega v plasti pepela in dima, je ob še vedno tlečem kraškem pogorišču nedaleč stran in še živi travmi okoliškega prebivalstva začrtala podton celotnega koncerta, ki ga pevec Jani Kutin ni poskusil omiliti s hudomušnostjo ali kakršnim koli olepševanjem. Vprašanje človekovega obstoja in zmožnosti sobivanja na tem svetu ter zavedanje lastne minljivosti, ki sta pogosta tema zadnjega albuma skupine, sta v duhu dogodkov, ki se pospešeno odvijajo pred našimi očmi, zavzela skorajda otipljivo obliko resne, grozeče in preteče nujnosti. Občutek, da nam pr usi suši teče voda v grlo. 

Nabor različnih zvočil je dal poeziji svojevrstno globino, barval občutja in z zvokom slikal podobe verzov, vendar se je igranje ponekod ujelo v nekakšno formulaičnost, zato interakcija med glasbeniki ni bila tako organska, kot bi lahko bila. Zasedba je na trenutke delovala skorajda odtujeno. Koncert se je v zadnjih skladbah poskusil zaključiti v bolj optimističnih notah, vendar se pravi obrat ni zgodil. Občutek katarze je prikapljal le redko, tako kot kaplje dežja, ki so narahlo omočile tla. Ob mislih na gozdove, ki so vse do Tolminskega že julija odeti v jesenske barve, na stradajočo živino, ki ji zmanjkuje paše, je v ozadju koncerta odzvanjala skupna priprošnja za dež. In videti je bilo, da je publika, ki je do predzadnje skladbe koncerta delovala skorajda uročeno in popolnoma pozabila, da ima s seboj mobilne telefone, s katerimi se na koncertih slika in snema, res doumela in se zavedela resnosti prihodnosti, ki nas je prehitela. 

Pogovor pred koncertom v Novi Gorici
 / 29. 7. 2022

Na zadnjem od koncertov, ki so se odvili na grajskem dvorišču, smo poslušali zasedbo kitarista Mdoua Moctarja iz Nigra. Moctar preigrava svojevrstno različico rocka nomadskih ljudstev iz zahodnega dela Sahare, ki se ga je v svetu prijelo ime puščavski blues. Glasbeniki so napolnili večerni zrak s hipnotičnimi zankami melodij, ki jih je prežemalo odprto odzvanjanje strun, ujeto v repeticijo kotalečega se ritma bobnov. Moctarjevemu visokemu petju so v nižjem registru v odgovor klicala grla preostalih članov zasedbe, njegovi prsti pa so neumorno ubirali pot mimobežnim melodijam in zazankanim repeticijam, ki so v skladbah pospeševale svoj drveči tempo. 

Četudi so glasbeniki svoje odigrali brez vsakršne interakcije s publiko, se je ta proti koncu koncerta tesno strnila pred odrom in se dodobra razvnela v plesu. Zadnje skladbe je zasedba krepko raztegnila z brezkončnimi kitarskimi improvizacijami, med katerimi se je Moctarju, obdanemu s poskakujočim plesom publike, na obrazu izrisal zadovoljen nasmešek, edini znak, da se odziva na občinstvo. Zasedba, ki večino koncertov odigra na poročnih slavjih, bi lahko še krepko podaljšala večer, vendar se je po dobri uri in enem odigranem bisu, kljub vztrajnemu priganjanju publike, koncert končal. 

Preostanek festivala se je nato preselil v koncertno dvorano v Stari Gorici. Tam je predzadnji večer nastopila gambijska glasbenica Sona Jobarteh s spremljajočo zasedbo. Sona Jobarteh je prva ženska, ki se je izmojstrila v igranju na koro oziroma posebno zahodnoafriško lutnjo s trebušastim telesom in dolgim vratom z 21 strunami, ki jih glasbenica namesti predse in po njih ubira s palcem in kazalcem obeh rok. S temi gostimi zveni strun kore se lahkotno prepleta njen glas, ki poje verze o svoji domovini, o rajnki noni ter predvsem o miru in ljubezni. 

Njeno glasbo obdaja igra afriških poliritmij, ki sta jih bobnar in tolkalec spretno izgrajevala in z njimi nihala med vratolomno vročico in umerjeno pridušenostjo v delih skladb, ko so v ospredje priplavali nežnejši zvoki strun kore, ki se je ob močnejši prisotnosti ostalih glasbil pogosto porazgubila v ozadju. Koncert sta zaznamovala izredno prepletanje in mojstrska dvoigra strun kore in klasične kitare, pa tudi basa in tolkal, katerih membrane so bile uglašene s strunami. Na neki točki koncerta se je tolkalec recimo spustil v igriv dialog s preostalimi člani zasedbe, ki so zvene njegovih ritmičnih vzorcev pretvarjali v vzorce melodij. Skoraj dve uri izvrstne godbe sta minili prehitro, a prijetno mističen občutek, ki so ga pričarali glasbeniki z globoko in spiritualno predanostjo glasbi, se še dolgo ni porazgubil.

Pred koncertom v Gorici
 / 2. 8. 2022

Na zaključnem večeru festivala je nastopila londonska skupina Kokoroko, ki jaha na valu živahne scene novega britanskega jazza. Člani zasedbe črpajo navdih iz bogate zakladnice afriških godb, ki so se razširile s celine njihovih prednikov in dobile novo domovanje v urbanih središčih Amerike in Anglije. Na festivalu nas je zasedba obiskala s svežim repertoarjem skladb s svojega prvenca Could We Be More, ki bo izšel ta petek. Očitno je bilo, da je mlada zasedba v zadnjih letih požela kar dobršno mero hajpa, saj je bila dvorana občutno bolj napolnjena kot na prejšnjih koncertih, publika pa opazno mlajša. 

Glasba zasedbe temelji na uglajeno nagruvanih ritmih in mehkih prepletanjih melodičnih tem, ki jih v ospredju zvoka povečini razvijata trobentačica in pozavnistka. Ti sta tudi pevki kratkih in jedrnatih verzov, ki vznikajo v nekaterih skladbah. Lahkotno atmosfero zaznamujeta polnost in stapljanje zvokov glasbil, od katerih se posamezen član le redkokdaj odlepi in sam prevzame tok melodije. Prva daljša solistična točka je pripadla klaviaturistu za uverturo v komad Age of Ascent. Opojno eteričen uvod se je razvil v umirjen štiklc, ki je proti koncu nekoliko razvodenel ob soliranju pozavnistke, vendar je bila dvorana že ob prvih taktih komada War Dance spet na nogah. Zasanjano mehkobo so v nekaterih skladbah, začuda dokaj nevsiljivo, parale vrtajoče modulacije enega od klaviaturistovih sintov, ki so spominjale na zvoke iz kake zgodnje arkadne sci-fi streljačine. Koncert se je skorajda pričakovano zaključil z YouTube hitičem Abusey Junction, ki ga je kitarist iz umirjenega uvoda mojstrsko, v spretnih drncih odpeljal čez vrat kitare in z gostim nizanjem akordov in različnih zvenov strun. Zdelo se je, kot da se je koncert končal, ravno ko je bila dvorana na višku svoje razposajenosti …

Festival Glasbe sveta je z naborom koncertov lepo popestril poletno dogajanje na Goriškem. Četudi je bila publika skoraj izključno lokalna oziroma iz obeh obmejnih regij, je bil obisk vseh dogodkov dokaj številčen, odziv obiskovalcev pa prežet z navdušenjem. Avtor te razvlečene recenzije priželim organizatorjem festivala še mnoga, takšna ali drugačna, obmejna, čezmejna in brezmejna sodelovanja tudi v prihodnje.

 

Avtor fotografije: © Jernej Humar

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness