Grad Kromberk, Nova Gorica, 29. 7. 2022

V petek, 29. julija, je dvorišče gradu Kromberk zaživelo v pisanih barvah in tonih – v sklopu festivala Glasbe sveta oziroma Musiche dal Mondo je nastopila zasedba Bakalina Velika. Celovitemu pregledu festivala bomo lahko prisluhnili v enem od prihajajočih terminov RŠ recenzije, zaenkrat pa predstavljamo nekaj utrinkov z nastopa edine slovenske skupine v festivalskem programu. Bakalina Velika je letos v samozaložbi izdala drugi dolgometražec, naslovljen Zviezdna srebruo, ki je sledil prvencu Prvi krajec iz leta 2019. Na koncertu se je zasedba predstavila z naborom skladb z obeh plošč.

Nekaj čez enaindvajseto je na vseh razpoložljivih sedežih in stranskih škarpah nameščeno poslušalstvo spremljalo bendov prihod in obmolknilo ob prvih besedah frontmana Janija Kutina, ki je izpostavil pogubno moč ognja na Krasu. Prva pesem nam je tako razodela sanje o goreči gori, a nas je muzika obenem navdajala z nenavadno močjo, da smo to goro opazovali z mirnimi očmi. Že ob začetku koncerta se je kljub sivini neba razjasnilo, da se bodo med prisotnimi pretakala zanimiva občutja, in nasmihalo se nam je ob pomisli, da bo deževalo. Dež bo in vse bo še dobro.

Pesmi Bakaline Velike, ki so navdihnjene tudi z razmišljanji o minljivosti in orisujejo mogočne prizore iz narave, nosijo širokosrčnost ter prevprašujejo vlogo človeštva v vse hitreje spreminjajočem se svetu, so skoraj dve uri zgoščale zrak okoli gradu. Na odru je soustvarjala šesterica, ki je svojo glasbo predajala s sproščenostjo in mojstrsko poprijemala za zvočila in glasbila ter krotila vokal. Slišati je bilo, da glasbeniki uživajo, ko so s pozornim medsebojnim poslušanjem razpirali trenutke napetosti, kakršna je vse zbrane denimo objela v komadu Žlied med presunljivim solom rogista in trobentača Andrea Pandolfa, ki mu je sledilo še udarno tolkalsko ruženje usklajenih Dejana Lapanje in Marjana Staniča.

Tudi tisti med sedečimi v publiki, ki so skupaj z Janijem Kutinom šepetaje poznavalsko izrekali besedila pesmi, so bili lahko presenečeni ob improvizacijskih raztezanjih, ki so vsako izvedbo posamezne skladbe predrugačila v novo doživetje. Povsem drugače kot na albumu je tako s čarobnim zvočenjem Sama Kutina zaživela pesem Drabn ptič.

Med tišje momente nastopa so se primešali tudi zveneči trki kozarcev na pecljih ter steklenic vina v rokah poslušalk in poslušalcev. Nekaj senc se je pozibavalo in nekaj otrok je tekalo po vmesnem prostoru med nastopajočimi in spremljajočimi. Širilo se je prav domačno vzdušje. Za to so dodatno poskrbele še stojnice s pijačo, jedačo in rokodelskimi izdelki, kjer smo si obiskovalci med drugim, poleg kosa sira s Čadrga, lahko privoščili tudi cedejko založbe Čadrg records.

Eno od pesmi so glasbeniki v zahvalo posvetili gospe iz kromberške restavracije, ki jih je pogostila, spet z drugo so klicali dežne kaplje, da bi omilile sušo, za vso muziko petkovega večera pa se je zdelo, da počasi, skoraj nezaznavno spleta vezi med vsemi zbranimi. Izpete pripovedi so se dotikale preteklosti vsakogar izmed nas, ko so osvetljevale strahove in želje, ki človeštvo spremljajo od nekdaj. Starejši, mlajši in po srcu mladi so združeni prisluhnili tudi raznolikim modrostim, ki jih je med pesmimi delil Jani Kutin. Med njimi je vse od konca koncerta odzvanjala ena, ki je pospremila skladbo Ki bi dau, pravi pa nekako takole: »Ljudje skozi vso zgodovino človeštva hrepenimo po boljšem svetu … Ma se premalokrat zavedamo, da je ta svet prav vse, kar imamo, in je od nas odvisno, ali bo boljše ali slabše.«

foto: Jernej Humar