FESTIVAL GROUNDED: DRŽAVA

Recenzija dogodka

Švicarija, Ljubljana, 18.–20. 8. 2021

 

V preteklem tednu nas je v hlad in višave ljubljanske Švicarije zvabila že peta izvedba festivala Grounded, ki je tudi tokrat dosledno sledil poslanstvu združevanja elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma zavoljo soočanja z izzivi sedanjosti in prihodnosti. Že v preteklih letih smo bili lahko priča obravnavi raznoterih aktualnih družbenih tematik od migracijskih politik do tehnologije in avtomatizacije, prav tako pa tudi raznolikemu naboru sodobne elektronske glasbe domačih in tujih izvajalcev z odmevnejšimi imeni, kot so Kyoka, Loraine James, Shygirl  in Ikonika.

Letošnja izvedba festivala je pod drobnogled vzela temo države v upanju, da lahko relevantna refleksija vodi tudi v njeno aktivno spreminjanje. Problematike so se v sklopu predavanj in okroglih miz lotevali različni govorci, ki so obravnavali različne tematike, na primer vprašanja socialne države, stanovanjske krize in krize parlamentarne demokracije, udeležence pa so s sklopom delavnic na temo aktivizma, volitev in protesta spodbujali k aktivni politični participaciji. Poleg tega sta kuratorki glasbenega programa, Nina Belle  in Nina Hudej, postregli tudi z bogatim glasbenim programom, ki je bil tokrat še posebej raznolik, saj je nudil široko paleto nastopajočih, od odvodov eksperimentala in techna pa vse do hyperpopa. 

Glasbeni del festivala sta s provokativnim in dobro zvenečim »izmaličenjem« slovenske himne odprli Warrego Valles, ki sta pripravili glasbeno podlago za plesno točko Veronike Valdés ob svetlobni spremljavi Liare T'Soni. S tem sta začrtali angažirano pripoved nastopa, ki je spominjala na politično satiro. Gibanje Veronike Valdés je bilo ves čas aktivno in je bilo videti kot nekakšen plesni obračun s silami, močnejšimi od posameznika, zaradi česar se je na trenutke zdelo nekoliko tesnobno. Metaforično »zmago« je plesni subjekt dosegel s plejado satiričnih vložkov, na primer z oponašanjem robotske sprogramiranosti in marionetne prepuščenosti upravljanju »iz ozadja« ter s ponavljanjem praznih političnih floskul. Točka je tako sovpadala z angažirano in aktivistično orientacijo festivala in zdelo se je, da je bila »posneta po resničnih dogodkih«. Ti pa gledalcu niso bili takoj prepoznavni, zato si je moral videno osmisliti sam ter bil tako primoran piliti svoj politični spomin, kar pa je navsezadnje tudi pomemben element aktivnega državljanstva. 

V dekonstruiranem in nekoliko nedoločljivem glasbenem slogu Warrego Valles sta nadaljevala tudi živa nastopa Tonote & Varboske ter Yantan Ministry, ki pa nista vzbudila pretiranega navdušenja. Oba sta sicer dosledno sledila šablonam sodobne elektronike, a sta – morda ravno zato – učinkovala nekoliko sterilno in statično. Primanjkljaj pa je za oba nadoknadil Ssmkosk, ki je recenzenta kljub nekolikšni predhodni nejevolji na koncertu obdržal do zaključka večera. Priča smo bili zvočni fronti, ki je s seboj nosila glasbene vložke različnih napevov, od narodnozabavnih in južnobratskih do bližnje- in daljnovzhodnih, te jih plastila, vrtinčila, trgala na koščke in ponovno sestavljala. Ssmkosk je učinkoval vsaj panslovansko, če ne celo »panširše«, in tako v svojevrstni maniri zgradil zvočni zid, ki je namesto kot točka razdvajanja deloval kot točka srečevanja, s tem pa ponudil nekakšno vizijo sveta brez meja, alternativo sodobnim državam.

Drugi večer se je odvil v stilu novejših, predvsem tako imenovanih »internetnih« žanrov. Tega sta se dobro zavedala BKKLJ in Gabi98, ki sta poskrbela za stilsko in vzdušju primeren začetek večera. Med njunim nastopom se je dvorišče pred Švicarijo že dodobra napolnilo z obiskovalci predvsem mlajše generacije, vrhunec večera pa je bil zagotovo debitantski nastop varovancev kolektiva Aseben, Nomarka in Okniina. Aseben velja za spletno senzacijo, ki povezuje raznotere producente hyperpop »žalostink« doma in širše po Balkanu. Ker je bil to eden prvih koncertov mladih izvajalcev, seveda ni šlo brez vmesnih tišin in tehničnih spodrsljajev. Med najočitnejšimi je bil »Ej WTF, kje je moj fajl,« zaradi katerega se je nastop žal končal predčasno. Ne gre pa spregledati dejstva, da je nastopajočima kljub tehničnim zapletom uspelo pričarati energično vzdušje, tako da se prisostvovanja niso branili niti nekoliko starejši obiskovalci. Tako lahko zaključimo, da so bili fajli tudi edina stvar, ki je Nomarku in Okninu zares zmanjkala. 

Pomemben precedens nastopa hyperpopovcev je to, da festival približa tudi mlajši, recimo temu zoomerski generaciji, ki na sceno šele vstopa. Žal se je ta del publike kaj kmalu po odhodu fantov kolektiva Aseben nekoliko porazgubil, kljub temu da se je naslednja nastopajoča, Nosgov, na njegov izraz docela naslonila in ga smiselno dopolnila z vložki punka in metala. Koncertno štafeto je za njo prevzel hrvaški DJ Kornet, ki pa je žal precej odstopal od rdeče niti večera. Stilsko se je gibal nekje med technom in industrialom in bil tako zvočno veliko bolj surov od svojih predhodnikov. Tako je njegov set prej prisotno mladež dokončno odgnal na obronke festivalskega dvorišča. Med »dvema« skupinama obiskovalcev je nastala nekolikšna vrzel, ki ni učinkovala kaj prida »vzgojno«, kljub temu da je bil njegov set tehnično dovršen in zvočno mikaven.

Poslednji večer je odprla rezidentka festivala Katcha, tokrat ob izmenjavanju z novopečeno podtalno ljubljansko DJ-ko BALANO. Njun set je izžareval klubsko energijo latinoameriških ritmov s primesmi hitičev z začetka tisočletja in aktualnih izvajalk na globalni sceni LGBTQ. Obiskovalce sta progresivno napajali z energijo, spremljale pa so ju domiselne vizualije Dorijana Šiška. Nasledil ju je nebinarni turški producent Jtamul, ki je pokazal svoje spretnosti z bolj umirjenim, a dinamičnim nastopom. Ta je občinstvu dal čas za oddih od plesa ter pozornost usmeril v tehnične in zvočne spretnosti nastopajočega. V setu je raziskoval različne vidike eksperimentalne glasbe, od umirjene do živahne, ki jim je dodajal tudi nevpadljiv ščepec turških melodij. Set je predstavljal dober vpogled v trenutno zvočno smer in progresivnost elektronske podtalne glasbe ter v Jtamulovo glasbeno udejstvovanje v turški kvirovski skupnosti.

Okoli enajstih je reglerje prevzel headliner LSDXOXO, vzhajajoča zvezda berlinske LGBTQ klubske scene. Neučakana publika je pričakovala, da nas bo LSDXOXO popeljal po svojih bengerjih, kot so Sick Bitch, Mutant Exotic in Voodoo Pussy, ter nas dinamično vodil med udarnimi klubskimi ritmi, od techna do ghetto hausa, občasno zlepljenimi s pop sempli, vendar naša pričakovanja niso bila izpolnjena. Prva polovica seta je bila napojena z energičnim technom, v drugi polovici pa se je LSD malo zasanjal in daljšal komade, kar je set napravilo monoton in rahlo duhomoren v primerjavi z dinamičnim začetkom. Kljub temu da so se kriki, piski in vzkliki iz publike nadaljevali, recenzenta njegov nastop nekoliko obžalujeta, saj se zavedata, da je LSDXOXO zmožen še veliko več.

Prijetno pa so presenetili nastopi treh podtalnih mednarodnih DJ-jev, ki so sledili. To so bili DJ YTP, Babilonska in AM HI, katerih muzika se je sukala okoli raznolikih žanrov, visokih BPM-ov, od drum’n’bassa in techna do hello kitty hardstyla. Čeprav je publika med njihovimi nastopi že znatno usahnila, so bili ostali obiskovalci drznejši in bolj zagreti rejverji, ki so na plesišču vztrajno poskakovali vse do prižiga luči. 

Glede na opisano lahko zaključimo, da je festival Grounded tudi v letošnji izvedbi nudil raznolik teoretski in glasbeni program ter tako ponovno postregel z edinstvenim konceptom fuzije družbenopolitične misli in elektronske glasbe. Poleg tega je festival ponovno uspešno osvetlil marginalizirane družbene skupine, saj jim je nudil prostor, v katerem so se lahko manifestirali njihovi glasovi. Ti so pomembni, saj prinašajo uvide v problematične sistemske strukture in odpirajo prostor za zamišljanje alternativ. 

Občuten je bil tudi namen spodbujanja povezovanja tako znotraj skupin raznih glasbenih in političnih orientacij kot tudi med njimi in lahko smo prepričani, da se organizatorji festivala zavedajo velike moči in naboja slednjega preseka. Žal pa je vprašljivo, v kolikšni meri je to zares uspelo, saj je bila ločnica med udeleženci dnevnega in nočnega programa precej izrazita – le najbolj zainteresirana peščica je bila prisotna pri celotnem programu. Kljub spodbujanju inkluzivnosti je festivalu žal zmanjkal integracijski moment, ki bi udeležence združil v celostni izkušnji izobraževalno-aktivističnega in glasbenega doživetja.

Organizatorjem velja v prihodnje premisliti, kako doseči večjo integracijo obiskovalcev. Tako bi festival bolje sledil svojemu »poslanstvu« in – če malo pretiravamo – ne bi le prepričeval že prepričanih. To na primer velja za recenzenta, ki pa sta s tridnevnega izobraževalno-plesnega doživetja vseeno prišla z razširjenima nasmeškoma in nabreklimi državotvornimi nagnjenji. 

 

 

 

 

 

 

Foto: Jtamul; avtor: Festival Grounded FB

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness