Libeliče, 12.–14. 8. 2022

Pretekli vikend nas je pot zanesla na – daljni – vzhod, v deželo vzhajajočega sonca oziroma koroško Formavivo, ki se je manifestirala v obliki festivala Izvir. Da pred nami ni bil običajen festivalski vikend, je napovedovala že svojevrstna zasnova dogodka – obiskovalci so bili skrbno odbrani s pomočjo spletnega vprašalnika, kodeks vedenja in oblačenja samurajsko strogo določena, informacije o poteku dogajanja pa skope. V spletni napovedi dogodka je bil prostor le za »globoke« umotvore, poezijo in techno. Te manire ni presekala niti naključna obiskovalka, ki se je na dogodku zanimala za termin nastopa njenega favorita – »ob pravem času«, se je glasil mističen odgovor organizatorjev. Skratka, nismo točno vedeli, v kaj se podajamo, in to je bilo verjetno tudi zaželeno.

Poznali smo le nekaj malega konteksta. Formaviva je kolektiv, ki je v prestolnici zaslovel s serijo novoletnih zabav v nekdanji koncertni dvorani Tovarne Rog, na širšo sceno pa se je pozicioniral z vsakoletnim poletnim festivalom v bližini kraja Libeliče na avstrijsko-slovenski meji. Aspiracije kolektiva so tudi širše, saj z lastno spletno platformo, nekakšno zmesjo SoundClouda in Bandcampa, spodbujajo izdajo neodvisne elektronske glasbe. Formaviva v imenu nosi tudi naboj istoimenskih mednarodnih umetniških simpozijev, ki so med letoma 1964 in 1989 v bližnji Slovenj Gradec in širšo koroško regijo vnašala ustvarjalni prepih in svežino. Na uho nam je prišlo, da podobno velja tudi za njeno aktualno glasbeno soimenjakinjo.

Na prizorišče smo po par spregledanih oziroma narobe odvitih odcepih prispeli v mraku petkovega večera. Naš festivalski krst je ovekovečila zvočna kopel japonskega producenta Seiichira Itoyame, čigar mehki tehnoidni galop je bil uri primerno obrzdan. Glasba je iz uzde začela uhajati okoli polnoči, ko se je techno nabor domačega DJ-ja Vinterja začel vračati s teritorija eksperimentalnosti. Temu so sledili tudi vedno številčnejši obiskovalci, ki so se kljub mrazu začeli taliti, njihovi plesni koraki pa so zaobjeli vedno širše radije. Vinter je plesišče dodobra ogrel za glavnega gosta večera, španskega producenta Svreco, kuratorja založbe Semantica Records, ene glavnih nosilk techno štafetne palice v prvi polovici preteklega desetletja. Nastop je začel pompozno, s komadom, naslovljenim Formaviva, za katerega navdih je jasen, saj Svreca v gosteh ni bil prvič.

Njegov set je bil triurni padec v luknjo domišljenih techno raziskovanj, v katerih je bil vsak zvočni trenutek natančno odmerjen. Kljub didžejanju bi nastop zlahka zamenjali za živega, saj je s štirikanalnim mešanjem in efektiranjem glasbenik proizvajal igro frekvenc razvlečenih zvokov in sintetičnega novoreka, postavljenih v odmevov poln prostor. Glasbeno je ostal zvest zvoku založbe in se gibal nekje med berlinsko obarvanim technom v stilu Kangding Raya, organskimi minimalizmi tipa Northern Electronics in težkokategornejšim odmevom dediščine Sandwell Districta. Nastopu smo plešoča telesa prisostvovala z zaprtimi očmi in bila iztrgana iz prostora v sfero nadzemeljskega, s čimer je nastopajoči upravičil renomé in poskrbel za glasbeni vrhunec festivala.

Jutro je prineslo dež, ki nas je v varnem zavetju šotorov zazibal v dolg spanec. Tako se je naslednji dan hitro prelevil v popoldan, ta pa v poznopopoldansko nadaljevanje programa. Tako je imelo koncertno dogajanje nekakšno kontinuiteto, in zdelo se je, da se je glasba medtem umaknila le zavoljo naših telesnih omejitev. Za uvod v večer sta poskrbela DJ-ja Meelo in Mokilok in z zvoki minimala, housa in reduciranega techna vzdušno pripravila teren za osrednjega gosta večera, ukrajinskega producenta Vakulo. Ta je postregel s svojevrstnim naborom glasbe zunaj vseh okvirov, ki je mejil na fino elektroniko, tribal in neoklasiko. Triurni nastop je ponovno minil ob globoki koncentraciji in kontemplaciji. Vakuli je sledila švedska DJ-ka Linny Hex, ki je s stalno, neizprosno repetitivnostjo publiko na plesišču zadržala do jutra, a je njenemu nastopu zmanjkalo nekaj poudarkov in je zato na momente izpadel suhoparno. To je nadgradil domači rezident MMali, čigar več kot peturni DJ set je dodobra izpraznil naše čutne kapacitete in postregel s široko paleto surovega techna in ambientala, tematsko na razponu od človeške biti do nadzemeljskega.

Gledano celokupno je izkušnja Izvira več kot upravičila naša pričakovanja. Prvič, festival je bil tehnično zelo dovršen. Poskrbljeno je bilo za izvrstno ozvočenje znamke Function One, ki je z velikim frekvenčnim razponom in preciznostjo zvočno izkušnjo približalo doživetjem boljših klubov v tujini. Dodatno sta vzdušje ustvarjali tudi gosta megla in dovršeni svetlobni efekti. Prav tako so bile dobro urejene tudi eksternalije, vse od toalet do ponudbe hrane, za katero je do poznih večernih in od zgodnjih jutranjih ur skrbel akter štajerske žurerske scene, kuhar Žigola. Drugič, omenjene tehnikalije so podpirale izbran in dobro kuriran glasbeni program, ki je z dolgimi nastopi izvajalcem nudil dovolj svobode za ustvarjanje in zadostil željam in potrebam zahtevnejših ljubiteljev techna. Tretjič, za dobro celokupno izkušnjo je zaslužna tudi zavzeta in kultivirana publika. Ta se na dogodku ni znašla po naključju, saj festival ni deležen obsežne promocije, lokacija je odročna, lineup pa ni vključeval techno blockbusterjev. Tako se zdi, da se večina obiskovalcev dogodka ni udeležila s primarnim namenom oralne ali nazalne, pač pa slušne konsumpcije, in so na dogodku vztrajali do zadnjega trenutka kljub mrazu in dežju.

Ne glede na to, da spletna prezenca Formavive v obliki mističnih in velikopoteznih zapisov na prvi pogled deluje nekoliko pretenciozno in iz trte zvito, je ekipa v živo izpadla iskreno in suvereno, dane obljube pa so bile vsaj do neke mere izpolnjene. Festival je definicija reka, da če nekaj delaš s srcem, lahko dosežeš »nemogoče«, kar se v dotičnem primeru izkazuje v za domači prostor neverjetno dobri tehnično-glasbeni izvedbi in zvesti publiki. Čeprav nam je med festivalom na uho padel pogovor o nameri »upokojitve« organizatorske ekipe, upamo, da duh Formavive ostaja in v prihodnosti najde novo človeško plovilo. Če v drugačni obliki, pa upamo, da se ohrani vsaj njena velikopoteznost, ki je na sončni strani Alp primanjkuje.

Slika: S. Gorjan