Festival Lent, Maribor, Minoriti, 9. 7. 2015

Včeraj smo na odru Minoriti v sklopu mariborskega festivala Lent poslušali zadnji projekt ameriškega kitarista Billa Frisella. Ko je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev umanjkal celo glavni oder festivala, nas niti ne bi smelo toliko presenetiti, da je letos umanjkalo tudi prejšnja leta dobro stoječe prizorišče Jazz Lent. Jazz Lentu očitno ni namenjena umirjena starost, česar pa ne moremo trditi za včerajšnjega nastopajočega. Bill Frisell umetniško zagotovo ni več na vrhuncu svojih let in inovativnosti, vendar pa je, tako kot pride z leti (pa tudi ni nujno), nekako umirjen v svoji drži, v svoji glasbi. 

Zadnja albumska postava Guitar in the Space Age! se zdi precej konvencionalna, kar je posledica predmeta albuma - blues, country, in rock'n'roll priredb iz 50-ih in 60-ih let. Četudi se album težko meri z njegovim kvartetom ali “Have a Little Faith”, pa se tudi tukaj Bill Frisell vrača h koreninam, ne da bi jih kdajkoli sploh zapustil. 

Bend, ki ga je gradila dolgoletna navezava s Frisellom, v sestavi Kenny Wollesen, Tony Scherr in Grega Leisz, je bil tako tih in subtilno nežen, da bi ga lahko pohodil že napačen škrip stola. Tako nežna in na videz nebogljena muzika, ki za optimalno prezentiranost potrebuje poklopljene tudi vse zunanje atribute, je bila znotraj konteksta festivalskega vzdušja kar majhen šok.

Frisellova drža je sofisticirano spoštljiva že od nekdaj. Še posebej samosvojo jo naredi kombinacija skrivnostnosti in bluesovskega in countryjaškega kitarskega fraziranja. Ravno ta nežnost in poenostavljenost sta njegova posebnost. Poleg tega pa v ton kitare in v vsako melodično frazo prefinjeno umešča nekaj humornega. Njegov način je tako zelo subtilen, da je prifrknjenost že skoraj perverzna. Ravno to je bil del koncerta, ki ga je recenzentka najbolj pogrešala, saj se je nanjo cel čas napeljevalo, a je dokaj redko do nje prišlo. Tudi to, da so melodije zapacane v nežno ritmično prebijanje in prelivanje ni problem, če bi vsaj bile malo bolj intrigantne, a se je kar nekaj skladb zavleklo v neskončne dolžine, ne da bi se karkoli zgodilo ali da bi se dalo uživati v čudoviti melodiki in se čuditi nad zvitimi linijami. 

Bend je bil morda preveč neizrazen. Seveda je na nek način cel koncept tak, da je Frisellova kitara v ospredju, pa vendar je potem umanjkalo skupinske dinamike in bolj usmerjenega igranja. Pri Billu to deluje, ker ima tako zaznamovano igranje kitare in ton, Wollesenovo bobnanje glede na nežnost nekako pade v koncept muzike, vendar pa na nobeni točki ni preseglo osnovnih vzorcev. Enako velja za kompletno zminimiziran bas in za steel kitaro, ki je s svojim zvokom pridala nek prostor, ni pa igranje na nobeni stopnji vzbudilo pozornosti. Vse skupaj je zvenelo prazno, pa ne zato, ker je primanjkovalo solaž, ampak ker preprosto stopnjevanje ni vodilo nikamor in ni bilo samo po sebi intrigantno, kak okrasek tu in tam več bi namreč zelo popestril včerajšnji koncert. 

Vsi inštrumenti so bili precej tradicionalno naravnani, na čase je bilo edino, kar je nakazovalo kaliber muzičarjev na odru, le mehkoba igranja, ki je ne bi uspeli ujeti manj izkušeni in ujemajoči se glasbeniki. To je sicer srce glasbe Billa Frisella, ampak deluje le v kombinaciji z neko robnostjo, ostrino, ki je na koncertu umanjkala. Kar dobršen del koncerta je bilo čutiti zadržanost, tudi publike, komaj pri “Pipeline” in “Messin with the Kid” se je čutilo olajšanje ob konkretnejšem zvoku, da se je lahko tudi bolj suvereno aplavdiralo.

Objektivno, koncert ni bil en izmed vrhuncev njegove kariere. Pa ne da bi se gospod moral še dokazovati, navsezadnje glasba govori ravno nasprotno, vendarle pa so projekti, kontekst in skladbe, še posebej njegove avtorske, v katerih se igranje in interpretacija zmešajo v resnično nekaj brezčasnega. V Space Age. Če pa dodamo malo sentimentalnosti, je koncert postregel s tistim pravim “old school” dostojanstvom in spoštovanjem do prednikov in je med dandanašnjim bombardiranjem s prenasičenostjo, hitenjem, kompleksnostjo in ostrimi melodijami in ritmi nosil v sebi prav oddiha vredno lahkotnost in varno estetiko, ki nam je tu in tam umanjka.