Festival Niansa 2025
Rakov Škocjan, 6.–8. 6. 2025
Junija lani smo se do idiličnega Rakovega Škocjana, po deloma makadamski gozdni poti, prebijale ob razgledu na motno sliko premočenega sprednjega vetrobranskega stekla. Obiskovalke, festival, predvsem pa festivalsko ekipo so namreč ves čas vikend oddiha spremljali mraz in dežne kaplje. Letos smo se na srečo prebijale skozi vročino, a tudi skozi prometne zastoje na vseh frontah v smeri Vrhnike, ter z avti skakljale z avtoceste na staro cesto in nazaj, da smo dosegle tretjo edicijo Nianse, festivala ambientalne in eksperimentalne glasbe, ki se je odvijal na travi, ob robu gozdička in pred vrati Hotela Rakov Škocjan. In ko smo ravno pri primerjavah, čeravno vremenskih, se bomo še za dober čas ustavili pri refleksiji prejšnje in letošnje edicije na drugih, bolj relevantnih področjih, kot so organizacija, glasbeni program in seveda – vajb.
Najprej si oglejmo osnovno prostorsko postavitev. Niansa deluje po načelih prostorsko specifičnega festivala oziroma site-specific prizorišča. To pomeni, da si glede na naravo in preostalo okolico, v katero se umešča, prizadeva, da je ne spreminja, ampak se primerno in kolikor je mogoče nemoteno umesti v ponujeno okolje, naravne danosti pa uporabi tako, da se jih začasno polasti, jih ne uničuje, ampak ohrani. Lani je glasbeno dogajanje skoraj izključno potekalo v konstrukcijski kupoli, v kar je organizatorje prisililo jalovo vreme, letos pa so iz lesa, platna, kovine in padal postavili dve, eno proti drugi obrnjeni konstrukciji, pod katerima sta v miru sence bivala dva in edina glasbena odra. Vizualno je zaradi dveh osrednjih odrov festival deloval večji, a se je postavitev primerno prerazporedila čez travnik ter še vedno omogočala več kot dovolj površin za sedenje in ležanje tako znotraj kot zunaj odrskega prostora.
Druga prednost je bila tehnična izvedba. Glasbeni nastopi so potekali eden za drugim, posamično, kar je pohitrilo menjavo glasbenic in glasbenikov ter povečalo učinkovitost izpolnjevanja tehničnih zahtev, kot tudi, si predstavljamo, prihranilo nekaj živcev in morda kljub časovnemu pritisku umirilo delovni tempo. Preostalo infrastrukturo so sestavljala ležišča pred odri, napolnjena s slamo, znova so obratovali taborniški ogenj in lesena hiška za kuhinjo ter šank, za prizoriščem pa se je ob gozdnati meji razprostiral prostor za kampiranje, ki je bil prav tako »prostorsko specifično« zasnovan po načelu »vrzi svoj šotor, kamor gre«. Toda to ni mišljeno kot kritika. Da lahko na festivalih noč preživimo v objemu drevesnih senc in jutranje svežine podrastja, je pravzaprav blagoslov. Kar zadeva postavitev, je ekipa letos celotno glasbeno dogajanje torej nekoliko optimizirala, nadgradila infrastrukturo, vendarle pa ohranila osnovna načela sobivanja z okolico.
Druga, osrednja točka je seveda glasbeni program. Letošnja edicija je zajela podobno vsoto nastopov kot prejšnje leto, a vsekakor ponudila razširjen žanrski repertoar. Trdimo lahko, da smo lani izkusili predvsem program s poudarkom na ambientalni glasbi, seveda z izjemami, denimo koncertoma zasedb Širom in Zhlehtet ter didžej nastopi Anáste, Lottie, msn_gf in drugih plesno-ritmično usmerjenih ustvarjalk. Lanski do-popoldanski program je tako večinoma vključeval različne nebeatovske aranžmaje, ki so jih nastopajoči velikokrat dosegli z eksperimentalnimi tehnikami in prijemi. Organizatorji so letos preudarneje zastavili eksperimentalni del festivalskega koncepta, kar se je najbolje pokazalo v popoldansko-večernem času, ko so nas, v nasprotju z lanskim letom, do devete ure zvečer že spravili na noge.
Program, ki je bil namenjen izključno in samo sprostitvi, je bil, ironično in spretno, didžej program, seveda dnevni didžejevski segment. V petek sta za otvoritev glasbenega ambienta poskrbeli Lip Rouge z ambientalno-eksperimentalnim didžej setom, ki je takoj ponudil poglobljeno in prizemljeno izkušnjo. V takšnem tempu je s sobotnim jutranjim setom vztrajal tudi Jaša Bužinel. Predstavil je selektorski pristop do glasbe, za katero se zdi, da jo med drugim izkopava tudi z delom za spletni časopis The Quietus, kjer se ukvarja s »hiperspecifičnimi« elektronskimi glasbami. Njegov nabor muzike je izkazal široko, poznavalsko odličnost, zato smo lahko v vrsti neznanih draguljev prisluhnili tudi denimo Aphexu Twinu in njegovi skladbi We Are the Music Makers. V nedeljo zjutraj smo nato prisluhnili še Selgorju in njegovemu ambientalno-računalniškemu posladku z drobci folk štikeljcev, ki so ustvarili izjemno pomiritveno in izpopolnjujočo jutranjo izkušnjo. Bužinel in Selgor, ki sta bila morebiti prvič postavljena pred tovrstni izziv, sta z navdihujočim glasbenim izborom odlično pričarala radostno in umirjeno vzdušje.
Čez dan so obiskovalci sedeli ali poležavali na slami, travi, bean bagih in odejah za piknik. Bolj ali manj zbrano in bolj ali manj od blizu so poslušali in opazovali glasbene nastope ob uživanju občasno alkoholnih, večinoma pa brezalkoholnih pijač, se pogovarjali, brali knjige, kartali, žonglirali, tripali in se prepuščali toku, ki sta ga narekovala glasba in splošno razpoloženje. Znotraj najdaljšega, dnevnega časovnega segmenta se je letos zvrstil zelo raznovrsten nabor umetnic in umetnikov. Atonalni kaos dua Razvrat, prostorsko specifičen ekofeminističen intermedijski performans francoske umetnice Lamine ter Ane Ščuke in Maše Knapič, izveden v sodelovanju s Sonico in platformo Shape+, ter zagličana internetna avdiovizualna odisejada Juleka Ploskega. Predstavil se je tudi sintovski samohodec, hrvaški glasbenik Eine, poznan iz zasedb Seine in Vlasta Popić, še več internetnega kolcanja in eksperimentiranja je ponudil radijski sodelavec Matej Mihevc oziroma dj final form v sodelovanju z italijansko založbo Artetetra, sintovski glitchcore in pogovor dveh sintetizatorjev pa je izvedel britanski producent Dialect. Ambientalnejšo plat so zaznamovali ples modularcev zavoda Cona in Jate C, Muzikačaka ter izjemna, mračna, apokaliptična in čustvena saga modulirane harfe umetnice rouge-ah, pa tudi dronenje zasedbe Sujevera.
Večerni program je bil letos zastavljen živahno oziroma občutno živahneje kot lani. Izjemen nastop so izpeljali Jimmy Barka Experience, ki so iz nabora nastopajočih stilsko precej bodli v oči, a so kljub temu obiskovalce ujeli v svoj skreč in groove. Sredi noči nas je v eno boljših plesnih seans zavihtel avdiovizualni nastop berlinskega tria Small Breakfast, ki je upravljal analogne vizualije, dvojne modularce in hi-hate. Znatno nadgrajen je bil tudi nastop klubskih maratoncev letnika 2024, dvojca mala roza muca. Duo je izpopolnil matrico, iz sebe izvil pronicljive, ekspresivnejše vokalne nastope, kot smo jih sicer vajeni, in nas posrkal v dekonstruiran hyper, screamo, emo in dark pop set.
Podobno razštelano, dekonstruirano in razsekano se je predstavila francoska glasbenica Loto Retina. Njen živ nastop je vključeval drum pad in midi kontroler, kar je bilo ob hitrem lomljenju ritmov in preskakovanju med fantazijskimi svetovi precej bolj navdušujoče in zanimivo, kot če bi poslušali le didžej set ali nastop s pomočjo programa Ableton Live. Prav to bi pri kuraciji glasbenega programa tudi želeli izpostaviti. Festival Niansa je tretje leto zapored poskrbel, da smo bili v treh dneh priča mnogoterim metodam ustvarjanja zvoka, od digitalnih do analognih in kombiniranih s pomočjo looperjev, plošč, sintetizatorjev, modularcev, pa tudi palic, kamenčkov in celo hurdy gurdyja.
Ponoči so se odvijali tudi klasični didžejevski nastopi, od katerih smo ujeli sobotni set Rakete, v našem prostoru verjetno ene najboljših vajb mejkerk in redke didžejke, ki sete prilagodi svojim predhodnicam. Tokrat se je izvila iz nastopa tria Small Breakfast, set odprla s podobno stopnjo udarcev na minuto in potem tudi nadaljevala z afriškimi poliritmi ter dub in ghetto odvodi, ki so bili temnejši in globlji kot običajno. Na Niansi se je še posebej izrazil njen občutek za umeščanje lastnega okusa in estetike v specifičen kontekst preostalih nastopajočih.
Ob sklepu se bomo posvetili še kuraciji programa festivala Niansa. Izpostaviti moramo dejstvo, da organizatorji iskanju izstopajočih projektov, alter egov, začetnikov, skritih producentskih krtov in zvočnih inovatorjev v lokalnem in tujem kontekstu namenjajo res veliko pozornosti. Neprecenljiv je predvsem pristop do bukiranja lokalih artistov, kjer velja pravilo, da glasbenikov z istim aliasom ne bukirajo več kot enkrat, lahko pa se na festivalu predstavijo z drugim projektom. To je v našem okolju, v katerem na nekatere elektronske festivale organizatorji neprestano novačijo svoje prijatelje, znance in nemalokrat še sebe, vredno pohvale. Prijatelj, ki si želi na festivalu nastopiti ponovno, bo preprosto moral pokazati nekaj novega in razširiti svojo kreativo. Tako se tehtnost bolj kot k preostalim interesom in vidikom festivala preusmeri h kuraciji oziroma glasbeni ponudbi in njeni izkušnji. Zavedamo se, da je to v mikrokozmosu ambientalne in eksperimentalne glasbe precej velik izziv in zahteva neprestano spremljanje dogajanja na lokalni sceni, kar z navdušenjem pozdravljamo in podpiramo tudi v prihodnosti.
Kot lahko bržkone sklepate iz povedanega, smo na festivalu Niansa predvsem uživali in se napajali z nišnimi, čudaškimi, izvirnimi in kreativnimi zvočnimi potovanji v objemu gozdička Rakovega Škocjana. Niansa je v našem okolju precej unikaten festival, tako z vidika sproščenosti vzdušja in škratovsko majhne skupnosti, ki po grobih ocenah ni presegla 150 ljudi, kot z vidika repertoarja in želje po tem, da h glasbi pristopamo kar se da prizemljeno in poglobljeno ter se prepustimo toku.
Dodaj komentar
Komentiraj