8. 6. 2024 – 16.00

Festival Niansa @ Rakov Škocjan – drugič

Audio file
Vir: Lačna Lucy

Rakov Škocjan, 31. 5. - 2. 6. 2024

 

Prebirate drugi del recenzentske tvorbe, ki je nastala po preteklem vikendu, ko je del glasbeno-kritiške ekipe Radia Študent obiskal jaso ob hotelu v Rakovem Škocjanu, kjer se je odvijal festival Niansa. Govorimo o organizacijski vzmeti, ki je v našem glasbenem prostoru v festivalski obliki še vedno v povojih, a je med drugim zavoljo ostrega interesa po umeščanju avanturističnih elektronskih in akustičnih zvočnih praks v edinstvene prostore vendarle požela nekaj pozornosti že denimo z dogodki v ustvarjalnem laboratoriju Krater, nazadnje pa seveda z nastopom Mary Lattimore v Trnovski cerkvi. Kot taka je ekipa Nianse tudi tokrat stremela k predstavitvi site-specific nastopov, ti pa naj bi resonirali s Škocjansko dolino. 

Pa začnimo s pogosto dilemo recenzentske prakse, ki se prikladno zrcali tudi v dotično situacijo, razpeto v igro med številnimi silami. Po eni strani naj bi namreč s svojimi »nadpovprečno« izurjenimi ušesi zasledovali kvaliteto zvočnega ustvarjanja, po drugi strani pa se je morda bolj smiselno prepustiti spontanemu toku festivalskega vzdušja. Problem se pojavi, ko vsega dobimo po malem in se ne počutimo ne tu, ne tam. Takšno vzdušje nas je namreč preplavljalo v sobotnem dnevnem terminu, ko smo se ob ekstremno počasnih in zaspanih ter pretirano luškanih, toda enodimenzionalnih melodijah bolj ali manj prekladali po sončno osvetljenih delih jase in čakali, da bi kakšen nastop v nas prebudil »poslanstvo« resnih poslušalcev ali pa vsaj oživel publiko, ki je bila očitno še vedno nekoliko skisana od prejšnjega dne, ko je doživljala boj z vremenom. Skratka, ker so bili bolj ritmični ali vsaj naracijsko usmerjeni nastopi zgoščeni v večerne ure, ustvarjalci dnevnega programa pa niso zadostno komunicirali s potrebami okolice, s(m)o obiskovalci, željni dnevne doze psihoaktivnih zvočnih čudotvorbob prvem sončnem dnevu po neznansko dolgem času ostali nekoliko podhranjeni.

Kljub delni kritiki pa zasluženo izpostavljamo nastopajočo pixel.bambi, umetnico, ki ji je z vilinsko prezenco uspelo preusmeriti ušesa k zvočnikom. Predstavnica mlajše postinternetne generacije domačih ustvarjalcev je predstavila svoje nastajajoče delo, v katerem se je skozi reinterpretacijo popevke njen glas deteritorializiral v nekakšno hyperpopevko, s čimer ji je z zmerno uporabo vokoderja uspelo osmisliti žanr še v domačem kontekstu. Poleg nastopa pixel.bambi je obiskovalce navdušil tudi spoken word performans oziroma zvočno-didaktičen pristop, kakršnega uporablja španski raziskovalec glasbe travniških insektov Tremoneta. Dan pred festivalom je obiskal tudi studio Radia Študent in nam v kratkem pogovoru, podobno kot na Niansi, razkril nešteto fascinantnih informacij o svojem delu in o življenju teh človeku najbolj oddaljenih bitij. »Profesor« je bil za razliko od pogovora v etru na festivalu obdan z zvočnim sistemom. Z njim je vibracije, s katerimi insekti komunicirajo, rekonstruiral tudi v njihovi prostorskosti in jih kot take predal poslušalcem.

V primerjavi s sobotnim je nedeljsko dnevno dogajanje kljub bolj muhastemu vremenu ohranilo želeno ostrino programskega loka, ki smo ga začeli z legendarno domačo nojzersko zasedbo Ror Trio in sklenili s Širom. Preden preidemo do zadnjih nastopajočih, pa mikroskop usmerimo v jedro, ki ga je predstavljal domači ambientalni kolektiv Ambient Soup. S tem nastopom je organizacijski odbor prikazal tudi zaslužnost, ki jo ima pri omogočanju prostora novim, še nedokončanim, pa zato nič manj pomembnim procesom domačih ustvarjalcev in posledično pri oblikovanju domače krajine tovrstnih ambientalnih godb. Glede na to, da je cilj Nianse ustvariti »varno in živahno platformo, na kateri se različne umetniške skupnosti združujejo in sodelujejo v spontanih izmenjavah, svobodnih sodelovanjih, zvočnih eksperimentih, živi glasbi in avdiovizualnih izkušnjah«, pri čemer upoštevajo načelo naredi sam, je transparentnost ustvarjalnih procesov vsekakor več kot dobrodošla. 

Lep primer takšne umestitve je bil zato nastop Nulle, ki jo sicer poznamo kot zanesljivo didžejko v klubskih vodah, njen nastajajoči stranski live-act projekt v okviru kolektiva Ambient Soup pa je ostajal za kulisami. Naj omenimo, da je bil predstavljen le dvakrat, obakrat prav na Niansi. Tokrat je uporabila svoj primarni čut za suspenz, lastne zvočne vzorce in terenske posnetke ter se dokazala kot naratorka skorajda filmske glasbe, ki je neprekinjeno ohranjala našo pozornost. V podobni atmosferični maniri pa sta, najprej v tandemu, nato pa še posamično, program smiselno nadaljevala Nitz in Oka, slednja sicer poznana tudi kot polovica dua Lip Rouge. Oka je svoj glas tokrat žrtvovala Nitzevi zvočni obdelavi, nato pa je premierno predstavila še lasten didžej set, poln ustvarjalk, ki so se srečale v glasbeni pripovedi. Če je po koncu teh nastopov ostalo še kaj dvomov in negodovanj, so jih s prizorišča odpihnili domači Širom, ki so v intimni notranjosti kupole zopet dokazali, zakaj so popolnoma upravičeno prepoznani kot ena najbolj magičnih domačih zasedb. Po nastopu tria smo kolektivno ostali brez besed. 

Namenoma smo omembo osrednjih nastopajočih glasbenikov prihranili za konec recenzije. Na sobotni večer so se predstavili legendarni Dolphins Into The Future, Monopoly Child Star Searchers, ki bi ga v posluh priporočali vsem ljubiteljem Terryja Rileyja ali pa Boards of Canada, eden od fotrov resne ambientalne elektronike Andrew Pekler in pa zvočna umetnica in didžejka Slowfoam. Za omenjene headlinerje je bila izkušnja Nianse kljub njihovemu dolgemu udejstvovanju v svetu zvočnih umetnosti nekaj novega, ker so najpogosteje del programskih želja kulturniških institucij, kakršna je Sonica. Sedaj pa so obstajali na festivalu, na katerem skoraj ne opazimo razlike med občinstvom, nastopajočimi in ekipo. Finta je namreč prav v tem, da takšni festivali obstajajo v prvi vrsti zaradi domače scene in za domačo sceno, ki bi sicer ostala brez strehe nad glavo in odmaknjena od resnih imen, torej v takšni formaciji in okolju pravzaprav vsaj zaenkrat sploh ne bi obstajala. Zdi se, da margino, ki jo – za ilustracijo – po delcih lahko najdemo na festivalih, kot so Floating Castle, Sonica in Sajeta, združi v nov dispozitiv in s tem ustvarja nove povezave zvočnih praks, ki bi drugače ostale v lastnih kulturnih zamejitvah. 

 

Leto izdaje
Kraj dogajanja

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.