Alges, Lizbona, Portugalska, 13. - 15. 7. 2012

Optimus Alive

V naboru tujih poletnih glasbenih festivalov zadnja leta nase opozarja tudi portugalski Optimus Alive!, ki je letos uspešno izpeljal svojo šesto edicijo. Gre za mlad portugalski festival, ki je nemudoma dosegel mednarodne razsežnosti, angleški tednik NME pa ga je že pred leti uvrstil med dvanajst najboljših evropskih festivalov. Prav to se je tudi letos izkazalo pri mednarodni udeležbi, ki jo seveda predstavljajo predvsem Angleži, ki po videnem sodeč v zadnjih letih pravzaprav po konci držijo vsaj polovico evropskih festivalov.

Alive! se nahaja dobrih 10 minut vožnje z vlakom iz centra Lizbone. Postavljen je tik ob morje, glavnino programa pa izvaja na treh odrih. Na glavnem, na tistem manjšem, pokritem, tretji pa je rezerviran za DJ-e in elektronske producente, med katerimi je letos verjetno izstopal James Murphy, poznan kot vodja lani razpadle zasedbe LCD Soundsystem. Festival je bil sicer precej dobro pripravljen, seveda pa se ob selitvah narodov ob večernih urah ni bilo ravno najlažje premikati, večkrat so nastale tudi težave z zvokom. Ta je bil ali pretih ali precej mlačen, pomagal pa ni niti močan veter, ki je zvok odnašal po prizorišču.

Prav omenjene Angleže je gotovo navdušil trio headlinerjev začenši s povratniki The Stone Roses, ki so otoške nastope preprosto razprodali, prek večnih The Cure in vse do neprebojnih Radiohead. Prav oni so kraljevali zadnjemu dnevu, ki je bil kljub nedelji edini razprodan. Verjetno je Radiohead edini bend, ali pa eden redkih bendov, ki se je že v devetdesetih prebil do množičnega poslušalstva, ostaja vitalen, aktiven in vedno znova iznajdljiv.

Podoben je bil tudi njihov nastop - vrhunec festivala, ki je očitno zanimal največje število obiskovalcev in jih v dobrih dveh urah pripravil do tega, da so se še drugič vrnili na oder in precej celovit diskografski pregled zaključili še s skladbo Street Spirit (Fade Out). Oder so morali po nedavni katastrofi preobraziti – junija se je med pripravami na nekem ameriškem festivalu namreč zrušil oder, ki je ubil tudi bobnarskega tehnika zasedbe. Tako so se poslužili predvsem ekranov, ki so projecirali precej ozko – intimno kadrirane videe, snemane v živo.

Malce manj razburljivi velikani The Cure se odrski postavitvi niso pretirano posvečali, so pa zato odigrali kar šestintrideset skladb, za kar so potrebovali skoraj tri ure in pol. Nastop je vidno utrudil festivalskega tempa vajeno publiko, obenem pa je ob svoji dolžini malce zvodenel, saj so po prvi uri in pol delovali le še veliki hiti, najbolj zanimiva pa je bila gotovo reakcija občinstva ob izvedbi skladbe Friday I'm in Love, ki je očitno že tako zimzelena, da so ljudje pričeli vstajati, skakati, plesati in se veseliti, pa čeprav so po tistih dobrih treh minutah in pol ponovno izgubili upanje, aktivna publika pa se je razredčila.

Podobno je zvodenel tudi nastop povratnikov The Stone Roses, ki so naključne ljubitelje odpravili že z uvodno skladbo – verjetno njihovo največjo I Wanna Be Adored. Sicer je bend deloval precej suvereno in tudi po vseh letih mirovanja našel svoj zvok iz preteklosti, katerega del so bili očitno tudi zgrešeni toni sicer precej samozavestnega frontmana Iana Browna.

Toliko bolje se z rockovskimi vzorci v novih bleščečih preoblekah znajdeta Francoza Justice. Tokrat sta poskrbela za najbolj masoven ples festivala in skozi set pokazala ravno dovolj inovativnosti in odrskih vragolij, da je občinstvo ostalo na trnih. Govorimo namreč o svetlečih stenah Marshallov, pa robotskih premikih njune odrske strukture, ki razkrije dodatne klaviature, čeprav se najraje za vsem skupaj skrivata.

Eden markantnejših nastopov je bil gotovo tudi koncert še enih letošnjih povratnikov. Govorimo o švedski zasedbi Refused, ki je po štirinajstih letih iz klubov – konec devetdesetih so med drugim nastopili v ljubljanskem klubu K4 - presedlala na največje festivale. Povpraševanje je bilo očitno veliko, zasedba pa je na nastopu upravičila svoje ime, nam razložila svoje videnje zgodbe zasedbe, ki je že v časih pred razpadom mislila, da se je prodala, zdaj pa igra na festivalskih odrih in se med drugim ukvarja s tem paradoksom. No, ampak kdo se ne bi. Refused suvereno odigrajo svoj repertoar, ki ga povečini seveda kroji njihov zadnji, leta 1998 izdani album The Shape of Punk to Come. Največ energije seveda pokaže pevec Dennis Lyxzen, ki se po vsaki skladbi prelevi v srečnega gospodiča, ki se zahvaljuje za našo pozornost.

Med novejšimi zasedbami so nastop za velike odre ponudili novodobni folkerji Mumford & Sons, katerih pevec si je tokrat poškodoval roko, zaradi česar so morali pripeljati kar dva pomožna člana. Enega za občasno igranje kitare in drugega za občasno bobnanje. Izkazali so se kot odlični multiinstrumentalisti, ki so z eno samo ploščo prevzeli tudi MTV-jeve kanale, na nastopu pa so med drugim napovedali tudi prihajajoči album Babel, s katerega smo slišali štiri skladbe.

Presenetil je Miles Kane, ki si je glasbeno pot utrl predvsem kot polovica dua The Last Shadow Puppets, kjer sta si čas krajšala z Alexom Turnerjem iz sheffieldskega kvarteta Arctic Monkeys. Kane zadnje čase nastopa pod lastnim imenom, spremlja pa ga očitno uigran bend, s katerim Miles uspe pokazati tako žilico za pisanje skladb kot tudi nekaj zanimivih kitarskih vložkov.

Precej bolj rezko in glasno, v primerjavi z njihovimi albumi, so zveneli The Macabees, indie šesterica, katere glavni adut poleg odličnega melanholičnega vokala so tri kitare, ki tudi v živo najdejo svoj prostor, cenijo tišino in skupno igro. Pred njimi je nastopila zasedba Warpaint. Štiri dekleta so malce sramežljivo zasedla oder in se občasno, skoraj pobalinsko nasmihala ena drugi, predvsem takrat, ko so svoje instrumente igrale v kvazi rockerskih pozah. Morda malce medel nastop je bil sicer prepričljiv in seveda zgrajen iz njihovega še vedno aktualnega prvenca The Fool.

Močan nastop sta opravila The Kills, ki sta se tokrat odločila za bolj rockerski set, ki so ga poleg njiju dopolnjevali štirje tolkalci. Otrok bristolske scene Tricky je zopet oz. kot že v Kinu Šiška svojemu bendu predvsem poveljeval in se vokala poslužil redkeje. Že med prvimi skladbami se je odločil, da je treba zabavo prestaviti v višjo prestavo in med ne ravno bleščečo izvedbo Motorheadove Ace of Spades na oder povabil občinstvo, kar je očitno večno delujoč trik. Omeniti velja tudi nastop prav tako že pri nas gostujočega kanadskega glasbenika, ki sliši na ime Caribou. Ta je s svojo zasedbo pred nastopom benda Radiohead sicer korektno opravil svojo vlogo, a se je bend na velikem festivalskem odru malce izgubil ter občinstvo prepričal šele v zaključku z najprepoznavnejšima Odessa in Sun.

Festival Optimus Alive! je torej v treh dneh ponudil pisano paleto zvokov, od širokega elektronskega programa do modernih in starejših rockovskih zasedb. Program je zapolnilo tudi nekaj domačih zasedb. Med videnimi je najbolj prepričala punkovska zasedba The Parkinsons, ki prihaja iz Coimbre, a deluje v Londonu. Večkrat kadrsko prevetrena zasedba se je lani na odre vrnila z originalnim pevcem Alfonsom Pintom, ki se ga s festivala Reading gotovo spomnijo Newyorčani The Strokes. Prav Alfonso Pinto jim je namreč davnega leta 2001 v glavo zabrisal čokoladno torto. V celovitejšem pogledu pa gre za festival, ki se zanaša na največja imena popularne glasbe in stavi na bende, ki jih obravnava njegov sponzor – otoški časnik NME.