Cirkulacija2, Ljubljana, 11. 10. 2017

V sredo je na otvoritvenem dnevu sicer tridnevnega festivala Stiropor nastopila Moor Mother, ki je, namenoma ali ne, tistega večera gotovo pritegnila največji del pozornosti. O Moor Mother je zadnje čase na Radiu Študent govorila in pisala predvsem sodelavka Sara Šabjan, zato vas za več vpogleda v zadnje izdaje umetnice napotujemo k Sarinim prispevkom, ki so dostopni na spletni strani radia. Vsekakor pa je bil koncert Moor Mother, te izstopajoče in vsestranske afroameriške umetnice zelo pričakovan in podkrepljen z opaznostjo aktualnih plošč, kot sta Fetish Bones in Motionless Present. Njen nastop je tokrat zarezal v ozračje Cirkulacije 2 na Tobačni, ki je - verjetno tudi zaradi moje lastne odtujenosti in pomanjkljivega razumevanja tovrstnih tipov dogodkov – delovalo kot nekakšna nočna mora skeptikov dandanes že dodobra ustoličenega ambientalnega načina použitja glasbe prek razpršenosti in nezavezujočega poslušanja. Ta je že zdavnaj izčrpal svoj subverzivni potencial – če je ta sploh kdaj obstajal – in postal kvečjemu diktat, simptomatski za čezrazredno, čezgeneracijsko ADHD onemogočenost, ki smo ji ta čas priča brez kraja.

Moor Mother je ob vsej svoji avri odsevala tudi kontrastno in vsaj meni dobrodošlo DIY neprilagojenost pretirani optimizaciji, okusnosti in dodelanosti, ki bi popolnoma izkoristila kapaciteto ozvočenja in prostora, a bi se na koncu zelo verjetno izkazala za povsem prazno. Oborožena z mikrofonom, nekaj efekti, oscilatorji in laptopom – predvsem pa s svojim Glasom, Besedo in Telesom – je koncert pričela z grozečo in sikajočo eksegezo, deklaracijo in poizvedovanjem o naravi in statusu Resnice. Brnenje in prekerna intersekcija odmevov, najdenosti in poznanosti elementarnih hrupnih elektronskih gradnikov sta se prek zanesljive roke in titanske suverenosti neustrašnega Glasu trgala skozi večglasna pričevanja, ki jih dobro osvetljuje njena izjava iz nekega intervjuja, v katerem pravi, da moramo šele ugotoviti, kaj je suženjstvo bilo. Kaj je pomenilo – in kaj pomeni tudi še sedaj, danes, tukaj.

Vendar se Moor Mother z nami ni pogovarjala – ni prijela mikrofona, nas pogledala v oči in vprašala »Did you see the body, did you see it in the news?« To ni bila okrogla miza, temveč potapljanje in odstiranje globoko morečih globin artikulacije, to sta bila spust in raziskava neskončnega ponavljanja vprašanja »Did you see the body, did you see it in the news?« in njegovega statusa Besede prek Glasu, izgovorjene Besede prek zavezujočnosti in misterija Zvoka. S pogledom, usmerjenim stran, dol, levo, z odpiranjem grla, šepetanjem, žebranjem, zaklinjanjem in kričanjem, ki se trga skozi naseljiva pomagala, kot so hip-hop, beat, deklamacija in petje. Opiranje in izkazovanje spoštovanja tradiciji, liniji na lasten, izumljen, subverzivno historiziran in neskončno potencialen način.

Način, ki nas okamni, privede do točke prestrašene otrplosti, nato premakne, prepiha, zmede – vendar nas ne odreši, temveč pričuje. In se izteče še v vznik strupeno spuščenega odlomka I Put A Spell On You Screamin' Jaya Hawkinsa, dokler se Moor Mother dokončno ne podpiše in poslovi z:

»Don't waste my time, this people out here just steal my shine...

Fuck! Get away from me, you can see my dead body at the protest,

you can see my dead body at the protest,

you can see my dead body at the protest...«