Menza pri koritu, 27. 10. 2012

Foto: Katja Kremenič

Bil je to še eden pred-dogodek letošnjega festivala Sonica. Temu ima ob koncu meseca novembra slediti dejanski festival, ki v Ljubljano prinaša par zelo zanimivih reči, med drugim nastop Fennesza z Lillevanom ter grom dua Emptyset. Predvsem ali tudi Sonica obeta izredno zanimiv koncertni mesec november. Priporočeno torej ...

Sicer pa je sobotni koncert odmeval tudi pod okriljem serialke Confine Aperto v organizaciji Zavoda Sploh. Tako ni nenavadno, da smo poslušali dovolj radikalno glasbo, da je bilo pričakovati tisto peščico občinstva eksperimentalnih muzik, a da je bil obenem koncert relativno zelo dobro obiskan, precej bolje kot je to običajno ob tovrstnih zvočenjih. Igrali so namreč švicarski eksperimentalni glasbeniki, pogojno mlajše garde, ki se niso zelo ukvarjali z na kakršenkoli način trendovskimi vsebinami. Zelo verjetno je, da je bila včerajšnja izvedba istega koncerta v Mariboru precej slabše obiskana. To pač pove nekaj o organizatorjih in o publikah, nadejamo pa se lahko dobre obiskanosti tudi ob nadaljnjih datumih Sonice, ko bo še vedno v igri dovolj radikalno zvočenje – to (...) pa nas veseli!

Koncertni del je potekal v treh približno dvajsetminutnih kosih. Prvi je podij Menze zasedel eksperimentalni gramofonar Strotter Inst., sicer Cristoph Hess, glasbenik in inštalacijski umetnik, ki je svoje delo v različnih kontekstih predstavljal že povsod naokoli, med drugim tudi v Ljubljani. Kot namiguje njegovo ime, je Strotter glasbeni ali zvočni performans, ki z Inst. preči mejo k inštalaciji. Ta njegov princip lepo sovpada z načeli MoTe – muzeja tranzitornih umetnosti, ki je krovna organizacija Sonice. MoTa namreč prevprašuje predstavitev umetniškega dela/tudi umetniškega dela v muzeju seveda in tako inštalacije. Hess je najprej zagnal svoje s stojalci in elastikami opremljene gramofone ... in potem se je preoblekel. Opravil se je  z belo srajco in kravato ... Stal je ob notnem stojalu, katerega prisotnost je zastavljala vprašanje kompozicije. Vendar je celoten vtis dal misliti tudi, da je zapis, k kateremu se je celo nekajkrat obrnil, tam bolj v vrsti srajčke, kravate in pasu. Zanimivo je, kako Hess uporablja gramofon kot inštrument drugače, kot je to običajno, celo v svetu eksperimentalnega turntablisma. Jasno postane denimo, da klasični DJ-i igrajo bolj glasbo kot gramofon in da to primerjavo lahko vlečemo tudi dalje. Strotter Inst. kot izvor zvoka uporablja gramofonov „tone arm“, ki ga suspendira nad rotirajočo površino s pomočjo elastik. Igla, ali karkoli že je zvezano na „tone arm“, tako večino časa ne leži na površini, ampak visi nad njo in zadane, kar ji pride na pot. Ta princip Hess razširja v nedogled z raznimi domislicami. Plošče, opremljene z malimi izrastki, luknjami in rezi. Elastike skozi suspenz „tone arma“ v zraku kreirajo variabilen ritmičen element. Prožen ritem, ki je osnova njegove muzikalne ideje, uresničen skozi nihanje elastike ter zanko kroga rotirajoče površine gramofona. Ena, na žalost močna slabost njegovega in naslednjega nastopa je bil prežemajoč poudarek na tehnični realizaciji, ki je v primeru Strotterja banaliziral zvočni rezultat, morda namerno v prid vizualne komponente. Dva tokratna organizatorja na te probleme verjetno gledata z različnih zornih kotov. Publiki pa je puščen premislek, kar je izrazit plus ...

Flo Kaufmann se je predstavil drugi. S predelanim gramofonom, samplerjem, modularnim sintetizatorjem ter nekaj neznanimi neuglašenimi detajli je predstavil statičen elektronski set, z zvoki, podobnimi kapljanju vode v linearnem središču. Zanimivo ob primerjavi s Strotterjem je, da je bil njegov poudarek na tehnični izpeljavi povsem druge vrste. Gre bolj za to, da je njegova vizualno zanimiva oprema pač tam – na mizi. Če je sploh na pogled res tako zanimiva. Aktualnih je bilo preko šestdeset kablov! Uf! Na srečo je bil njegov nastop bolj zanimiv zvočno kot vizualno.

Ob zadnjem nastopu dua StrØm se je izkazala nezgodnost razsrediščenja prostora Menze z glasbeniki in opremo postavljenimi v dolgo vrsto vzdolž avditorija. Publika, ki se je v vedno večjem številu začela posedati na oder, naslanjati ob stene in tako dalje, je ob zadnjem nastopu utrpela nekaj škode.  StrØm sta namreč izvedla zvočno daleč najbolj dodelan, glasen in intenziven koncert, česar pa seveda ni bilo mogoče slišati iz vsakega kotička Menze, še najmanj pa z odra. Gaudenz Badrutt and Christian Müller sta se predstavila z domnevno v celoti električnim setupom. Računalniki, modularni sintetizatorji, efekt škatlice. Še najbližje akustiki sta prišla s kontaktnim mikrofonom v ustih. Vendar ni nič manjkalo. Sicer spet dokaj statičen set je ponudil veliko v smislu elektronskega zvočenja, nista ravno razbijala mej, njuna radikalnost se je kazala bolj v linearnem smislu, z muzikalnim vztrajanjem v svojem s softwareskimi plugini in analognimi moduli pogojenim izrazom, ki ga obvladata.  

Sonica je tako zelo uspešno najavila obetajoče dogodke za konec novembra, Confine Aperto pa je doživel še eno, tokrat rahlo deviantno variacijo.