Bar Prulček, 16. 11. 2016

Zagrebškega glasbenika Dražena Franolića, ki se je – čeprav je tudi kitarist – specializiral za igranje na arabski lutnji oziroma udu, so tukajšnji radovedni poslušalci imeli priložnost spoznati že v 90. letih prejšnjega stoletja, ko je v naših krajih nastopal s projektom oziroma zasedbo Asgard. Poleg Franolića je bila v tem projektu stalnica še saksofonistka Vesna Gorše, v različnih odvodih te zasedbe, ki so bili tudi različno poimenovani, pa so jima družbo delali šerazlični drugi glasbeniki, zvečine tolkalci.

Franolić zdaj že nekaj let sodeluje z bosanskim tolkalcem Kamenkom Ćulapem, s katerim sta se v duu pred leti prav tako predstavila slovenski publiki. Z njunim albumom Bujrum smo vam na teh valovih razširjali obzorja, svež, oktobra objavljeni album Put pa je prinesel razširitev dua v trio, saj se je lutnjarju in tolkalcu pridružil še v Nemčiji delujoči orgličar Marko Jovanović. Do razširitve je prišlo po nekem nastopu dua, ko je k članoma pristopil nad koncertom navdušeni Jovanović, ki je predlagal, da poskusijo zaigrati skupaj. Iz začetnega spontanega muziciranja je tako nastal novi trio, ki je pred dvema dnevoma, le par dni po ponedeljkovi zagrebški promociji albuma na etno festivalu Nebo v intimnem ambientu bara Prulček svoje nove in stare skladbe razgrnil pred čuječnimi ljubljanskimi ušesi.

Podpisani priznam, da sem, ko sem slišal, da se je kontemplativnemu duu, ki igra glasbo na presečišču arabskih, balkanskih in indijskih motivov, pridružil orgličar, pomislil (ali se celo zbal), da se bosta zvočna, pa tudi geografska naravnanost zasedbe zasukala v drugačne, natančneje bluesovske vode. Zazdelo se mi je, da bodo orglice, ki jih še najbolj enačimo z bluesom, prinesle piš nagajivosti, radoživosti ali celo razposajenosti. Ne bi se mogel bolj motiti! Presenetljivo je orgličar intimističen, posvečen značaj muzike pa le še poglobi in poudari.

Franolić in Ćulap, dvojica veščakov na svojih inštrumentih, si ni mogla najti boljšega partnerja za svoje zvočno popotovanje po zamišljenih pokrajinah. Rečeno se je še kako videlo in slišalo na sredinem koncertu. Kratke skladbe večinoma slonijo na ponavljajoči se nosilni melodiji, ki vsakemu izmed lasbenikov pušča dovolj prostora za razdelavo in izpeljavo okraskov okrog zadane teme. Ti izleti v soliranje so bli praviloma kratki in udarni; nikoli ni šlo za razkazovanje, marveč so bili solistični parti skrbno odmerjeni znotraj strukture skladb. Tako so skladbe tudi večkrat pripeljali do ekstatičnosti, ki pa je vedno ostala korak stran, bila je bolj slutnja kot dejstvo. Glede na kratko minutažo skladb in omenjeni način izvedbe lahko domnevamo, da se spretna trojica namerno izogiba dolgim pirotehničnim solažam ali meandriranju znotraj zadanih melodičnih ali ritmičnih vzorcev.

Zato raje delajo na zapomnljivosti posamičnih skladb ali fragmentov, ki skozi vsakič rahlo drugačno repeticijo glavne teme počasi, a odločno zasvoji in osvoji poslušalčev um. Vsi trije so nedvomno izjemni virtuozi, a je ta njihova značilnost pri skupnem igranju potisnjena v ozadje, ostaja pritajena, zaslutena, le nakazana. Ne glede na to, kdo je vodil posamezne skladbe ali njih dele, se je trojica ves čas zavedala snovnosti ali tukaj-in-zdajšnjosti dejanskega trenutka, torej sproti ustvarjene muzike, a se je hkrati zdelo, da so malce odmaknjeni, odklopljeni, lebdeči. Prav v tej dihotomiji je iskati in tudi najti največji dosežek tega tria, da namreč z lahkoto in malone iz drobcenega motiva poustvari izjemno zgoščeno in z ornamenti bogato tapiserijo zvokov, ki nas v ravno pravi meri izmenjaje približuje in oddaljuje od slišanega. Odličen, poduhovljen nastop, ki je še enkrat dokazal, da se dajo tradicionalne godbe igrati na inventiven način, ki ni nujno ukrojen po okusu publike, in pokazal, da še vedno drži tista zlajnana modrost starih, da je namreč skupina različnih posameznikov ali v tem primeru inštrumentov vedno več od golega seštevka le-teh.