Klub CD, Cankarjev dom, Ljubljana, 22. 2. 2018

Tretji teden meseca februarja je oder v Klubu Cankarjevega doma na Cankarjevem torku zasedel britanski mojster improvizacije Fred Frith. To nikakor ni bilo prvo Frithovo soočenje s slovenskimi koncertnimi odri, pri nas se je namreč mudil že kot solo izvajalec, pa tudi z zasedbami Skeleton Crew, Cosa Brava ter Zornovim projektom Naked City. Omenjeni projekti predstavljajo le manjši nabor iz množice umetnikov, s katerimi je Frith sodeloval v svoji bogati petdesetletni karieri. In prav njegovi solo nastopi predstavljajo kraj in čas, ko se ta žanrska raznolikost, bogatost in neizmerno znanje, ki ga poseduje Frith, pokažejo v najcelovitejši podobi.

V skoraj enournem solu je bilo tako moč med drugim zaznati žanrske vplive 70-ih let prejšnjega stoletja, črpanje navdiha iz etnografsko specifičnih področij in veliko mero iskrene radovednosti ob raziskovanju zvokov. Ko govorimo o vplivih 70-ih, je v kontekstu Freda Fritha pomembno omeniti RIO oz. Rock in opposition. Gre za gibanje iz poznih 70-ih, katerega soustanovitelj je bil tudi Frith, gibanje, ki se je upiralo glasbeni industriji, ki je odklanjala priznanje bendom, ki niso zagotavljali ekonomskega dobička. Kljub temu da je Frith priznanje kritiške in neke, morda malo ožje poslušalske javnosti pridobil že pred desetletji, je ohranjane socialne note gibanja Rock in opposition ter inkluzivnost v Frithovem pristopu do glasbenega ustvarjanja zaznati še danes. Ko v improvizaciji referira izročila nezahodnih kultur, to počne tako neprikrito, kot takrat ko namigne na kak pretekli popularni žanr. Kljub insinuacijam na melodične in ritmične vplive tradicionalnih godb tega ne izkorišča kot poceni začimbo, kot to včasih izrabljajo zahodni glasbeniki. Frith je v resnici to počel z albumom Gravity, ki je izšel leta 1980, torej še preden je to postalo popularno orodje glasbene industrije.

V tokratnem performansu nam je tako med drugim ponudil balkanske ritme, nad katerimi naj bi bil navdušen že od študentskih let, ko mu jih je predstavil nek jugoslovanski sošolec; ali pa je spretno izrabljal razširjene tehnike igranja in svojo zbirko efekt pedalk tako, da je kitara zvenela na primer kot balijski gamelan ali kot iraške ali kake druge pipe, kakršnih na Bližnjem vzhodu oziroma v arabskem kulturnem izročilu ne manjka. To, da uspe iz kitare izvabiti toliko različnih zvenov, vsekakor ni kar tako. Je plod premišljeno postavljenih efektov, ki jih sicer ni veliko, a v kombinaciji z looperji in kontaktnimi mikrofoni, vse skupaj izpade resnično ekonomično in učinkovito. Kontaktne mikrofone uporablja predvsem v kombinaciji z ekstenzivno uporabo vsakdanjih predmetov, ki jih nalaga na strune, med strune ali še kaj tretjega. Seveda dandanes prepariranje inštrumentov in razširjene tehnike niso več tako prelomne in ne delujejo tako drastično kot v začetku Frithove kariere, a njegova prednost so gotovo leta in leta igranja, v katerih je uspel ustvariti distinktiven lasten jezik.

Z vsemi temi orodji Frith na trenutke improvizacijo povezuje v smiselne zaporedne pripovedne enote, spet drugič jih abruptno prekine, skorajda agresivno loči eno od druge. S tem ohranja pozornost občinstva, pa tudi projicira otroško radovednost, o kateri je za Radio Študent spregovoril v intervjuju pred koncertom. Iskrenost in radovednost v splošnem vejeta iz Frithovega performansa. Kljub dejstvu, da obvlada orodja, s katerimi rokuje, ga skozi zvočno popotovanje ne vodi tehnično mojstrstvo, temveč v prvi vrsti navdušenje nad tem, kaj se lahko zgodi, skrbno poslušanje zvokov in pletenje ali metanje novih, še nepreizkušenih idej v takšno zgodbo.

Vse malenkosti, ki smo jim lahko priča med Frithovim nastopom, mu pomagajo, da se ne izgubi v poplavi improvizatorskih kitaristov, ki se radi igrajo z razširjenimi tehnikami. Znova in znova nam dokaže, kaj je potrebno, da ostaneš aktualen. Inštrumentualna virtuoznost in prefinjeni tehnološki dodatki so zgolj orodja, ki brez neoporečnega gona po raziskovanju notranjih in zunanjih vzgibov ne pomenijo kaj dosti.