Preteklo soboto zvečer se je v sklopu Festivala pomladi in založbe rx:tx v Gala hali odvijal večer, posvečen domači avant-hop skupnosti, ki jo je z obiskom počastil kalifornijski ritmoklepač Chris Alfaro alias Free The Robots, ki poleg Nosaj Thinga, Daedelusa in Brainfeeder tabora predstavlja enega nosilnih stebrov nove instrumentalne hip hop estetike.

Free The Robots je svoj nastop pričel enkrat po polnoči z nagovorom, ki je pri občinstvu naletel na izjemno odobravanje. Osrednji prostor je sprva napolnil s toplim, mehkobnim utripom, ki je v losangeleški tradiciji šival globoke, temačne base na hip hop motiviko. V nadaljevanju je vsak komad poslušalca pričakal iz zasede in Američan je z zanosom opazoval, kako se prepoznavanje ritmičnih vzorcev kognitivno lomi iz sekunde v sekundo. Skozi najtesnejše razpoke v groovu je spuščal udarne nizkotonske vbodljaje in podlage nesramno vijačil, pri čemer je s poliritmi presenetil še najbolj zavzetega opazovalca. Prva polovica njegovega nastopa je tako minila v znamenju njegovih lastnih produkcij: slišali smo neprizanesljiv, brutalno poganjajoč Orion's Belt Buckle, ki je z basovskimi napadi z vseh koncev potešil najbolj wobbla lačno občinstvo, v čigar linijo se je dobro vklopil hiperkusivni electro-hoover napad The Free; Select/Start in The Minds Eye sta obujala igričarske Nintendo reference, med gaslampovsko sampledelijo pa je svoje mesto našel tudi Turkish Voodoo.

Številni madlibizmi in dilla-reference bi lahko izpadli izjemno dolgočasni per se, toda Free The Robots je vsako frazo posamičnega komada okrasil in poudaril s plesanjem, gestiko in komentiranjem na mic o novem (ekskluzivnem) komadu, s čimer je ustvaril vzdušje domačne, udobne skrivnostnosti - kot bi pod prsti orkestriral bend in ne (zgolj) gumbov. Z vsako naslednjo minuto je bilo bolj očitno, da poslušamo žarečega predstavnika povsem sveže, nadgrajene hip hop generacije, ki svojih korenin ne dojema kot žanr, temveč kot konceptualen pristop k organizaciji zvoka. Ni bilo mogoče ujeti enega samega glitcha in reči, da je to glavni označevalec zvoka, ki smo ga poslušali v dvorani; in vendar je bilo nekaj edinstvenega v tej nasičenosti, kar z mikrotonsko preiskavo frekvenc spreminja pomen tolkal; kar uporablja novo formulo za bas in sintetizator; kar je več kot zgolj 6. generacija nekega sampla ... Free The Robots se je brez opozorila hitro (mogoče celo preveč nestrpno) suvereno sprehajal od razpoloženja do razpoloženja, v drugi polovici pa od žanra do žanra, kot bi hotel s polno verodostojnostjo sporočiti občinstvu, da so ohlapni hip hop ritmi in galaktični izleti v veliki meri posledica glasbene vzgoje, ki je Američana enako učinkovito informirala tako o kalifornijski punk kot o hip hop sceni.

Ritmični pingpong in precizno samplanje so služili svojemu namenu precej časa, preden so se nekako izgubili v morju referenc; potrebno se je zavedati, da smo imeli v Gala hali opravka z drznim, eksperimentalnim hip hopom, ki si je v 20 minutah dovolil tudi širok diapazon glasbenih zanimivosti: Oizojev Positif, Vitamin C, nekaj, kar je zvenelo kot Mulatu Astatke, igračkanje z Don't Sweat The Technique in housey Jazzhole, kar je bil izziv tudi za najbolj razposlušana ušesa. Izvirne ideje so brstele vsak trenutek in videti je bilo, da so se tudi v duhu pokrile z dubstep/hip hop-hibridnim občinstvom, a so velikokrat izgubile kompas.

Free The Robots je prikazal energičen, zanesenjaški nastop, ki je pokazal izvor in morebitne prihodnje smernice bass in glitch skupnosti, za kar smo mu nadvse hvaležni. Hkrati in še pomembneje pa je Chris Alfaro s svojim nastopom nehote osvetlil postavo, ki je vrtela glasbo pred njegovim nastopom in po njem. Poslušati, kako Pavemental pred našimi očmi obstreljuje plesišče s Kuedovim Scissors, se bojuje s slojenjem Witness Duba z Roots Manuvino The Lynch acapello, z lahkoto preureja Dabryev One Ting Remix, ali prisostvovati Oknaievemu povsem predanemu udrihanju po Akaiju, je bilo v primerjavi z Američanovim nastopom neprecenljivo. Opazovati, kako se domači beatmakerji nenehno razvijajo in medsebojno podpirajo v krogu progresivnega navdiha, je v prvi vrsti tisto, kar mi bo najbolj ostalo v spominu. In po številnih glitch-hop dogodkih, ki sem jih preprosto pozabil, je bila sobota s Free The Robots dogodek, ki ga bom preprosto pozabil pozabiti.

Z notranjimi roboti se je boril Dino Lalić.