Orto bar, Ljubljana, 20. 11. 2022

Evropske turneje večinoma ameriških karavan so postale objekt lahkotnega posmeha. Čestokrat se vsaj v teoriji veselimo nam bližjega obiska imen velikanov čezatlantske glasbe, dokler naše sanje ne izzvenijo v puhlem zavedanju, da v svoje razumevanje turneje po Evropi glasbeniki vključujejo denimo dva datuma v Nemčiji in enega v Franciji, ker je lih usput na poti k neizogibnemu zaključku turneje v Veliki Britaniji. Ko so pred dobrimi štirinajstimi tedni haranje po Evropi naznanili kultni krotilci hrupa in grinda, Full of Hell, so bili občutki podobni. Prekrižanih prstov smo premišljevali o bencinu prijaznem datumu nekje v srednji Evropi: »Mogoče Gradec, tam scena hara, joj, sam ne nekje na severu, k si še šotora ne morm prvoščit, če bo treba, grem tut v Zagreb«. Ampak k sreči nam tega ni bilo treba. Po dobrih devetih letih so namreč naš lokalni brlog zla ponovno obiskali grind mogotci Full of Hell, tokrat ob spremljavi death brutalcev Sanguisugabogg in poljskih hardkorašev Jad.

Preteklo nedeljo smo se tako z nekoliko razpršenimi pričakovanji v mraku noči podali do ljubljanskega Orto bara. Koncert je bil kljub velikemu imenu nišne narave in še zvesti težkokategorni nadobudneži smo se spraševali, koliko obiskovalcev bo takšen koncert na hladni nedeljski večer dejansko privabil. A to vprašanje se je ob poplavi predodrja z najbolj obskurnimi od obskurnih našitkov grind in metal scene izkazalo za nepomembno. Koncertni večer je odprla ceremonija obešanja zastave in zajebantsko postopanje edinega evropskega benda na tej turneji, poljskih hardcore pankerjev Jad. Že ob prvem odzvenu strune je vzdušje boleče pririnilo na površje, preudarni poslušalci so svoje uhlje zaščitili s čepki, nespametni pa še danes kolebamo med vprašanjema, ali nam v glavi piska zaradi koncerta ali od novopridobljenega tinitusa.

Poljski hardkoraši Jad so v prvi vrsti smešni, ne v slabem, temveč bolj igrivem smislu. Celotna podoba benda je delovala togo in resno, a njihovi no bullshit naravnanosti je neposredno kljubovala fotrovska pojava glavnega vokalista. Ta se je posrečeno in v družbi starošolskih pank ritmov kot nek predmestni očim, ki s kančkom prevelikega navdušenja sosedu razlaga o neprijetnostih svoje pokvarjene kosilnice, motal okoli mikrofona. V vencu treh nagnusnih bendov so Poljaki zveneli precej nežneje, a so ne glede na to potešili del občinstva.

Sledil je krajši premor, ki ga je večina izkoristila za druženje na zraku, bendi so postavljali opremo, raztresen logotip na Jadovi zastavi pa je tačas zmenjala povsem neberljiva spaka deathmetalcev Sanguisugabogg. Pred oder so zvlekli več poslušalstva in ga napadli z neizmerno sočnimi valovi breakdownov in rifov, ki so zategovali naše face. Zasedba iz Ohia se je morala že po prvem komadu spoprijeti s kar nekaj tehničnimi zapleti. Ker glavni kitarist samega sebe v monitorju ni slišal, je tiho dvorano kar naenkrat prestregel debel ohajski naglas, ki je moledoval tehnike, naj uravnajo monitorje. Na videz urejen problem se je pojavljal v večjem delu njihovega koncerta; ko je bila ena kitara uravnana, se je izgubil zvok druge, dokler ni zasedba dokončno sprejela usode in z opustošenjem pač nadaljevala v danih pogojih.

Ne glede na omenjene težave pa so Sanguisugabogg močno presenetili z intenzivnostjo, ki nas je pošiljala v moše vsepovprek. Skoraj vsako skladbo sta spremljali dve nespremenljivki: grimase odobravanja brutalnosti na obrazih obiskovalcev in samozavedne napovedi komadov Amerikancev v stilu: »ta pa govori o spreminjanju ljudi v pohištvo«, ali pa vedno vztrajna: »ta pa o kajenju trave in ubijanju policajev«. Pravzaprav je bilo to v skladu z bendovim zapletenim imenom, ki naj bi pomenilo stranišče, ki iz nas izsesa kri. Napovedi komadov s kratkim pojasnilom so vodile do posrečenega pripetljaja, ko je ob predrzni napovedi ene od skladb samo z naslovom, torej brez konteksta, nekdo iz občinstva zaklical »o čem pa ta govori« in nasmejal vokalista. Skratka, straniščarji so bili hudi, a žal rahlo predolgi, tako da so bili obiskovalci pri zadnjih dveh komadih že vidno utrujeni.

Vsi hvaležni za drugo pavzo smo se hitro podali na cigareto in kratek klepet, nato pa je sledil skupinski premik v upanju, da ulovimo odrske priprave zvezd večera, grindkorašev Full of Hell. Bendu se je na turneji zaradi odsotnosti kitarista Spencerja Hazarda pridružil Gabe Solomon iz ameriškega noise rock benda Reaper's Gong, ki je na oder stopil prvi in vokalistu Dylanu Walkerju pomagal pripraviti njihovo značilno nojz mizico. 

Tokrat povsem nabiti dvorani je brez pred mošem varnih mehurčkov svoj ritual bend predstavil z Walkerjevim hrupotvornim uvodom. Poleg raznih oscilatorjov in nojzmašinic je dodatno izstopala naprava, ki je od daleč nekoliko spominjala na pripravo za alkotest. Z njo je osrednji član benda v svoje pripomočke pihal in pošiljal signal, s katerim je ustvarjal omenjeni hrup. Začetni hrup se je, ko je bend začel igrati, prevesil v prijetno celoto. Neizmerna brzina kitar, domača vsakemu grind oboževalcu, je izmenično podlegla rafalom blast beatov in odskočnih činel. To je bilo to, brezbrižni masaker hrupa in najnagnusnejših zlitin metala, ki so potešili notranjega otroka marsikoga v dvorani. Full of Hell niso samo s sten postrgali naslonjenih obiskovalcev, ki se sprva niso znašli v krožnem pitu, temveč so iz ljudi izvabili vse sorte vragolij. Nekaj izredno katarzičnega smo čutili, ko smo opazovali posameznike, ki so med pristno zlobno glasbo kar zacveteli v počepe sredi plesišča ali pa naključnega poslušalca zavrteli v polko. 

Full of Hell so se bržkone vzpeli visoko nad tisti bojda epski koncert osmega maja pred desetimi leti v Menzi pri koritu na Metelkovi. Titani ekstremne glasbe so od takrat izdali štiri studijske albume, pripravili odmevno sodelovanje z Merzbow, setlista, skovana za njihovo vrnitev na slovenska tla, pa je zajela vse odtenke njihove glasbene kariere, od komadov s prve plate Roots of Earth Are Consuming My Home pa do najnovejšega Garden of Burning Apparitions. Zahvaljujoč žanru, znotraj katerega se gibljejo, je bil njihov jedrni koncert precej kratek. Zadevo so raztegnili z nekaj hrupnimi intermezzi, med katerimi je izstopal legendarni distorziran posnetek uvoda v knjigo Izganjalec hudiča. Našo prošnjo za več komadov je Walker komentiral: »Smo grindcore bend; vem, da se vam zdi malo, a odigrali smo 45 komadov«. Vendarle so postregli še z dvema skladbama, se vsem lepo zahvalili, prižgali luči in obiskovalce razgalili v vsej prešvicanosti in zadihanosti. Walker je nato posedal ob odru in si vzel še nekaj časa za pogovore z oboževalci in znanci iz Slovenije. Intenzivnosti koncerta navkljub so Full of Hell etapo zaključili kot vljudni in zabavni sončki.

Špil bendov Full of Hell, Sanguisugabogg in Jad nas je pustil krvavih ušes v najboljšem možnem pomenu. Je bil eden od tistih bolj nišnih druženj na metalski sceni, ne v pretencioznem, temveč v prijetnem smislu, ko smo lahko preprosto hvaležni za skupnost, zgrajeno okoli hrupa in teme obskurnejših ekstremov te glasbe. Koncert zasedbe Full of Hell s tako kvalitetno podporo na domačih tleh je za veliko obiskovalcev na eni strani pomenil uresničenje sanj, na drugi pa varno razblinjenje strahov, da bodo naše beznice spregledale kakšen odtenek zelo fine nišne glasbe. 

Dnevnikov napovednik za Full of Hell v Menzi iz leta 2012