Kino Šiška, 12. 10. 2014

Baltimorska invazija na Kino Šiška je več kot uspela. Štiri leta po zadnjem obisku prestolnice in tri leta po celjski avanturi, Future Islands niso več prav nobena neznanka. Trije pobudniki nekdanje zasedbe Art Lord & the Self-Portraits, klaviaturist in programer Gerrit Welmers, basist William Cashion ter vokalist Sam Hearring danes svojo zvočno identiteto posojajo oglasom pametnih mobilnih naprav ter bravurozno razprodajajo koncertna prizorišča po svetu, tudi Kino Šiška. 

Nedeljski večer je po poslednjem požirku piva in mrku luči sam po sebi ponudil dve iztočnici. Prva je prav gotovo ta, da je ne glede na razvejanost svetovnega spleta, ki je predramil in predrugačil poslušalske navade in ne nazadnje samo delovanje industrije, televizija v polju glasbe v nasprotju s prepričanjem MTV-ja še vedno izredno močan medij. Če iz računice izvzamemo tekmovalne šove, ki z definiranjem glasbenika nimajo prav veliko skupnega, lahko ugotovimo, da je televizija še vedno sposobna očarati, šokirati, presenetiti in odmevati. Tako so se tudi tistega marčevskega dne v oddaji Davida Lettermana čez noč rodili novi zvezdniki. Glasbena točka Future Islands je v treh minutah pokazala prav vse, po čemer hlepi sodobna TV-produkcija: očarljivost, duhovitost, šokantnost in nenavadnost ter zasedbo izstrelila med junake indie sfere. Množični obisk obiskovalcev z vseh smeri tako ni povsem presenetljiv.

In že smo pri drugi iztočnici. Da v glasbenem svetu vse le ni tako enostavno, so nam lahko v poduk prav nedeljski predsidrači Celebration, sokrajani, ki so sredi preteklega desetletja s svojima uvodnima ploščama pod okriljem založbe 4AD zarisali temelje baltimorskega synthpop izročila, iz katerega so se napajali tudi Future Islands, a na poti nekoliko zašli. Slednje je prikazoval tudi njihov debitantski slovenski nastop. Glasba Celebration je morda res veliko bolj avanturistična, a tudi manj doživeta. Člani problem svojega delovanja iščejo v formi, ki se je po desetih letih iskanja preprosto utrudila. Prehajanja v sredinske, včasih že kar prototipne ameriške zvočne nastavke so dala slutiti, da je od motorja nekdanje baltimorske struje ostalo bore malo.

Na drugi strani nas je pričakala zasedba, ki svojo prednost raje kot v raztezanju forme vidi v pravem doziranju, celostnem paketu. Future Islands so se tekom let ustalili znotraj odmevajočih se sintetizatorskih zvočnih fraz, ki jim pravo identiteto daje prav Hearringov renčavi vokal. Slednji je sposoben še tako izrabljene newwavovske zvočne fraze enovito nadgrajevati, za kar se Future Islandsom ni treba bistveneje naprezati in oddaljevati od preverjenih vzorcev. 

 

Velikokrat nam ravno Hearringova interpretacija izraža čustveni naboj skladb, saj hitro prehaja od šepetov pa vse do krikov, s čimer Sam ne igra zgolj vloge izvajalca marveč tudi odločnega interpreta otožnih liričnih predstav. Tekom živega nastopa se je nenehno potrjevalo, da se muziciranje zasedbe večkrat izrablja kot kulisa Samovih napevov. Kaj hitro je bilo moč pozabiti, da je ob njem sploh še kdo na odru. Njegova odrska prezenca je tako močna in čustveno prepojena, da je sposoben z nekaj afektivnimi potezami na noge spraviti sleherni del občinstva. In res, če odštejemo nekaj iskrenih zahval in krajših napovedi skladb, so njegovi nekoliko provokativni odrski izbruhi, ko je ponazarjal boksarske udarce, lizal podlahtnico, se jezno tolkel po prsih, zavijal z boki, grizel kabel ali zabijal v pest stisnjeno dlan v tla, nadomeščali na tisoče nepotrebnih besed. S tovrstnimi izpadi se je nekoliko terapevtsko venomer pripravljal na vokalno najzahtevnejše dele skladb in ob prisotnosti zadane bolečine izražal pristnost interpretacije. Nekoliko zabuhla podoba očarljivega norca, nekakšne renčave ikone zgodnjih hollywoodskih filmskih predstav, ki se je po naključju znašla na plesnem partiju, je pokazala, da Future Islands v sebi združujejo popolno formulo za uspeh. Glasbeni svet že dolgo ni imel v rokavu tako karizmatičnih ikon in bolj kot kdajkoli smo slednjih lačni tudi sami.