Menza pri koritu, 16. 10. 2012

V torek se je že trinajstič odvijal tradicionalni praznik sodobne rockovske ustvarjalnosti, ki si je tokrat nadel zanimivo vodilo: vztrajnost sodobnega rock'n'rolla. Stanje sodobne koncertne rock'n'roll ponudbe v našem okolju ni prav nič zavidljivo. Prav zato je pomembnost tovrstnega festivala toliko večja. To ne pomeni, da je sodobna rockovska produkcija v zatonu. V domačem okolju nam manjka le velika mera razumevanja in čuječnosti za neoporečne rock'n'roll prakse. To dokazuje tudi včerajšnja udeležba, ki ni bila ravno blesteča. Vsaj začetek festivala je nakazoval na to. Zaskrbljujoče je tudi, da se tovrstnih festivalov udeležujemo vedno isti obrazi, ki so čedalje bolj zgubani, mlajšega občinstva pa je bore malo. Mladina očitno ne pada več na rock'n'roll? Razlogov je preveč, da bi se ob tej priložnosti ukvarjali z njimi. Bolj zanimivo je dejstvo, da FV festival ostaja osrednji rock'n'roll dogodek v slovenskem prostoru, in to tudi po svoji trinajsti izvedbi.

Skoraj točno ob napovedanem času so oder Menze zavzeli domači The International R'n'R Circus. Neobremenjena trojica, ki jo sestavljajo basistka Sabina, kitarist Arsa in bobnar Emir – Tuljo, je že v prvih komadih nakazala, da se dobro počuti na dobesedno domačem odru. Trio je nastal komaj lanskega avgusta. Odigrali so dva koncerta in že ostali brez bobnarja. Komaj z letošnjim letom se je punk rockovski trojec dokončno izoblikoval. Ravno zaradi navedenega sem bil izjemno prijetno presenečen nad njihovo uigranostjo in sproščenostjo. Punk rockovska zgodba se pri njih vije v srbskem jeziku. Punkovska ostrina, ščepec rock'n'rolla, klena ritem sekcija in korektni kitarski rifi so dobro zagotovilo za spodoben koncertni nastop. Prvi del nastopa je bil zaznamovan s poletom, igrivostjo in razigranostjo. Navdušujoči so bili spremljevalni vokali bobnarja in Sabine, ki so se dobro spojili s skrhanim Arsinim glasom. V drugem delu se je trojica nekoliko umirila z daljšimi, morda celo preveč razvlečenimi komadi. Ne glede na to je bil to dober nastop perspektivnega domačega benda, ki dobro ve, kaj hoče. To so dokazali tudi s svojim zaključnim posvetilom preminulemu Tusti, kultnemu pevcu KUD Idijotov, ki je v nedeljo zvečer umrl po dolgotrajni bolezni. Kasneje je organizatorka celoten FV festival posvetila navedeni legendi tukajšnje punk rock scene.

Naslednji so oder zavzeli Avstrijci Communication Killer. Njihovo ime bi lahko pojmovali kar dobesedno, saj so praktično ubili kakršno koli komunikacijo z občinstvom. Elmu, bivšemu članu odličnih punk rockerjev Rodriguez, očitno ni uspelo primerno vzgojiti svojih mlajših kolegov. Mladci so na odru delovali dokaj nedorečeno, tako v izraznem kot tudi v vsebinskem smislu. Kombiniranje proto punkovskih tvarin s hard rockovskimi vložki, hard corom in še čem jim je popolnoma spodletelo. Zvočna podoba njihove zasedbe je bila povsem nedefinirana in razpršena. Večina občinstva je komaj čakala, da se »spokajo« z odra. Edino opravičilo njihovemu čudnemu nastopu je lahko edino mladost večine članov. Očitno fantje še ne vedo, kaj bi pravzaprav sploh radi igrali.

Sledilo je nekaj povsem drugega. Na odru se je pojavila tokrat štiričlanska zasedba Baby Woodrose. Kitarist in vodja zasedbe Lorenzo je sestopil z odra pred občinstvo in zažgal uvodne kitarske linije. To je bil pristen uvod v skladbo What A Burn, ki jo najdemo na njihovem lanskoletnem albumu Mindblowing Seeds and Disconnected Flowers. Od prvih tonov dalje je zasedba samo še rasla. Dansko četverico krasi izjemna ritem sekcija. Bobnar je bil neverjetno dinamičen in fokusiran od začetka in vse do konca nastopa. Zasedbo je dovršeno vodil s svojim neoporečnim rockovskim pristopom. Njegova izjemna repetitivna ritmična struktura se je nenehno prelamljala in nadgrajevala z odločnim delom na malem bobnu. Njegovo garaško delo je natančno vezal in nadgrajeval basist s svojimi preprostimi, a učinkovitimi basovskimi linijami. Sodelovanje obeh kitar je bilo dovršeno do potankosti. Baby Woodrose so rutinirano nizali komade tako s svojih starejših albumov kot tudi z letošnjega Third Eye Surgery. Koncertna izvedba navedenega albuma je bila veliko bolj sočna, energična in dinamična v primerjavi s studijskimi posnetki. Včeraj so Danci dokazali, da so izjemen koncertni bend. S svojo domišljeno mešanico garažnega rocka, psihedeličnih odklopov in hard rocka so zadovoljivo prepričali ljubljansko publiko. Bolj učinkoviti so v svojih nabritejših, garažno rockovskih komadih, kajti v trenutkih, ko se spustijo v svoje psihedelične izlete, postanejo skoraj že preveč razvlečeni. Ne glede na vse so Baby Woodrose povsem upravičili sloves osrednjega benda letošnjega FV Festivala. Korekten in izjemno energetsko nabit koncert se je končal po dobri uri in pol. Dodatka ni bilo in v bistvu niti ni bil potreben, saj so v rednem delu odigrali že vse, kar smo potrebovali. Če bi se odločili za dodatek, bi lahko uničili celoten nastop, tako pa se je zgodba končala na vrhuncu. Pametna poteza, ki je dokaz dolgoletne koncertne izkušnje, ki jo razvijajo danski rockerji.

V poznih urah so oder zavzeli kultni domači punkerji oziroma novovalovci KUGA. Veselje jih je bilo videti na odru po vseh teh letih hibernacije. Bend je svoj vrhunec doživel s svojim nastopom na Novem Rocku leta 1983. Leta počitka se jim na torkovem nastopu niso prav nič poznala. Zelo korektno so predstavili svojo nevsiljivo kombinacijo punka, reggaeja, duba in skaja. Njihovi starejši komadi so še vedno aktualni, morda bolj kot kdajkoli prej. Predstavili so tudi nekaj povsem svežih komadov, ki jih nameravajo v kratkem posneti in tudi izdati. KUGA so poskrbeli za pristen punkovski zaključek letošnjega FV festivala. Časi so za tovrstne bende pravi in upajmo, da bo naslednjič udeležba večja in tudi vsaj delno pomlajena.