Kino Šiška, 14. 5. 2013

Recenziramo kinoušesni nastop kitarista Garyja Lucasa, ki je z glasbo spremljal film Nocoj bom obsedel tvoje truplo (Esta Noite Encarnarei no Teu Cadáver) kultnega brazilskega režiserja grozljivk Joseja Mojice Marinsa alias Coffin Joeja.

Potem ko smo leta 1998 gostili izjemnega strunarja Garyja Lucasa v Slovenski kinoteki, ko je fascinantno ozvočil nemo filmsko klasiko Golem, smo ga sinoči lahko znova slišali v podobni vlogi, torej glasbeni spremljavi filma. Slednjemu se sicer posveča od začetka kariere, saj je glasbo za omenjeni Golem, ki je bil njegov prvi javno izvedeni soundtrack, ustvaril – v sodelovanju z Walterjem Hornom – že leta 1989, le eno leto zatem, ko je začel solistično glasbeno pot.

A konec osemdesetih let Lucas še zdaleč ni bil novinec, kajti na začetku tega desetletja je svoje strunarske veščine delil v Magic Bandu kultnega posebneža Captaina Beefhearta. Pred leti nam je z bendom Fast 'n' Bulbous v Klubu Cankarjevega doma predstavil tudi dediščino odbitega kapitana. Omenimo še, da smo ga po kinotečnem nastopu še enkrat slišali v solo izvedbi, in sicer v KUD-u, ko so pred nastopom predvajali dokumentarec Petra Braatza, posnet prav ob gostovanju v Kinoteki, Gary Lucas and Golem.

Pri Lucasu, čigar spisek sodelovanj je zelo dolg in raznolik, seveda moramo omeniti še tovarištvo s pokojnim Jeffom Buckleyjem, s katerim sta skupaj ustvarila nekaj najodmevnejših njegovih komadov, denimo pesem Grace z istoimenskega albuma preminulega trubadurja. Buckley pa je bil, še preden se je podal na solistično pot, član Lucasovega še danes delujočega alter-rockovskega benda Gods and Monsters.

Vse te reference naštevamo zato, ker še kako prosevajo skozi gosto teksturo Lucasove glasbe, tudi takrat, ko jo vpreže v funkcijo spremljanja ali, raje, opremljanja gibljivih podob. Že pri Golemu je bila slišna navezava na psihedelijo in frikovski folk ter permutacije znanih folkovskih prijemov. Sinoči, ko je spremljal kultno grozljivko brazilskega režiserja Joseja Mojice Marinsa oziroma Coffin Joeja, je ubral podobno pot.

Skozi ves film nas je spremljalo utesnjenost vzbujajoče zvočno valovanje ali pa kar »drone«, ki ga je Lucas ves čas špikal s tenkočutnim prebiranjem po strunah akustične in električne kitare. Iz njih je izvabljal bolj mehkobne linije na sledi folkovske in malo manj bluesovske poetike. Že kmalu po začetku filma je z le nekaj zloveščimi nizkimi toni intoniral srhljivo štorijo o možakarju, ki išče popolno žensko, s katero bo zaplodil sina in tako poskrbel za uresničitev svoje premaknjene teorije o »večnosti krvi«.

Čeprav imamo radi stare grozljivke, vseeno ne sodimo med tiste, ki se navdušujejo na prav vsak kultni film. Še zlasti če gre, kot v primeru filma Coffin Joeja, za štorijo praktično brez dramaturgije in z igro amaterskih igralcev, ki resda plenijo ravno s svojo naivnostjo, a groze ravno ne vzbudijo. Za dober odmerek groze in studa pa poskrbi sam režiser v vlogi mefistovskega glavnega junaka, ki ima obenem svojevrstno vlogo pripovedovalca ali razlagalca tako svojih nenavadnih teorij kot samega ogrodja zgodbe.

Grotesknost podobja, ki na nas s filmskega platna večinoma preži v obliki nevarnih kač in strupenih pajkov, je Lucas podčrtaval z odmevajočim cviljenjem strun. Višek smo – tako z glasbenega kot filmskega vidika – dobili v izjemno sugestivni sceni iz pekla. Glavni junak se namreč v svojih sanjah znajde v peklu, v katerega sicer ne verjame! Te scene so edine v filmu posnete v barvah. Skrajno bizarne podobe iz pekla, kjer ljudi mučijo na nepredstavljive načine, je kitarist opremil z eksplozijo šumov, iz tega grozečega pregibanja in valovanja pa sta se slišala s kitaro pričarana stok in jok ubogih mučenikov.

Že sama ta scena je bila vredna obiska sinočnje kinoušesne predstave. Pri ohlapni filmski dinamiki in zvečine naivni igri, značilni za filme B-produkcije, je imel Lucas ne le za naša ušesa, marveč še bolj za očesa vlogo veziva, prepotrebne nosilne in gonilne niti, ki nas mora pri filmu že na začetku posrkati in držati v napetosti in pričakovanju do samega napisa »Konec«. Lucasu je to ročno uspelo. Dosežek je toliko bolj spoštovanja vreden, ker je imel opravka s filmom, ki po vseh pravilih B-produkcije ne skopari z naivnostjo in neverjetnimi dogodki, zato pa mu toliko bolj manjka občutek celovitosti ali zaključenosti.

Za občutek sklenjenosti je tokrat torej poskrbel kar sam Lucas, čigar veščinam se je v posnetem pozdravnem video nagovoru priklonil nihče drug kot sam režiser, ki je obenem pozdravil tudi svoje slovenske prijatelje. Coffin Joe je bil namreč leta 2010 gost Grossmanovega festivala, katerega letošnjo edicijo so včeraj promovirali z verigami opremljene in v lateks opravljene punce, ki so paradirale in pozirale v preddverju dvorane. Kapo dol za tak pristop ter tudi za očitno prav za namen sinočnje projekcije posnet nagovor kultnega režiserja. Škoda le, da je tako ekstravaganco slišala in videla le peščica radovednežev ...