*foto: Maša Gojić

Channel Zero, 17. 5. 2018

Navajeni smo že na to – morda celo razvajeni –, da je koncertno dogajanje v Ljubljani res pestro. Ne zgodi pa se ravno vsak dan, da organizatorji obiskovalcem koncertov priskočijo na pomoč in časovnice oblikujejo tako, da se v stilu mrs. Granger občinstvo lahko udeleži kar dveh dogodkov enega za drugim. Ljubiteljem vsega temačnega je bilo na včerajšnji večer namreč omogočeno prav to. V celoti so lahko izživeli nič domačih brutalcev The Canyon Observer v Gala hali in se nato še sprehodili do sosednjega Ch0 na danske headlinerje Get Your Gun.

Velik del četrtkove metelkovske publike se je poslužil ravno takšnega časotreskanja in tako je bila Sara Korošec, klubska maratonka generacije 2015, ki ustvarja pod imenom Muzikačaka, vsaj na začetku svojega nastopa prikrajšana za dobršno mero poslušalstva. Kljub umanjkanju kvantitete pa je prisotno občestvo glasno in zadovoljno z aplavzom pospremilo vsak slišan komad. Sara, že v času Maratona označena kot bend-ženska oziroma one-woman-does-everything-by-herself, je na oder Ch0 prikorakala dobro oborožena. Klaviature, orglice, looper, en čisto zveneč in en reverberiran mikrofon, terenski posnetki, par izbranih efektov in najbrž še kaj, kar je ušlo recenzentkinim očem in ušesom, je Sara suvereno uporabila pri tokratnem polnem, 50 minut trajajočem nastopu v živo. Brez žanrskih omejitev je v set vmešala nabor starejših in novejših skladb različnih vzdušij iz predvsem temnejšega čustvenega spektra in tako ustvarila primerno osnovo za naknadni bendovski razvrat.

Kot svoje glavno orodje Muzikačaka uporabi predvsem looper, s pomočjo katerega sloji klavirske linije in melanholična vokalna večzvočja. Blagoglasne melodije pogosto prekinjajo disonance v duhu Sarinega zadnjega, februarskega albuma, o katerem je ta teden spregovorila tudi za oddajo 100 decibelov. Klepet v ozadju, odpiranje pločevink in v ritmu sprožana naprava za meglo delujejo kot še eno izmed terenskih zvočenj, kakršnim se Sara v zadnjem času še intenzivneje posveča. Prav tako kakšen manjši spodrsljaj ne zmoti, prej da vedeti, da je glasbenik človek in s tem bitje, ki se moti, ter da s tem ni prav nič narobe.

Po krajšem premoru je oder zavzel danski ansambel Get Your Gun, razpištoljena četverica, ki bi jo žanrsko najlažje opredelili kot dark americano. Še en časovno neškrt koncert tega večera so uvedli z naborom novejših skladb, ki v sebi nosijo še več ritualističnega, plemenskega naboja kot tiste z dolgometražnega prvenca. Samozavestna odrska prezenca čvrsto usklajenih muzičarjev je po menda nadvse prepričljivem koncertu domače zasedbe The Canyon Observer že od samega začetka poskrbela za postkatarzično hipnozo občinstva v klubu. Vseobsegajoče vokalne mantre se v njihovi glasbi brezhibno prepletejo z razvlečenimi kitarskimi pasažami, za podlago pa poskrbijo netradicionalni ritmi, izvajani s strani v dramatično meglo zavitega bobnarja. Za to, da na trenutke preveč repetitivni elementi skladb z njihovega drugega oziroma zadnjega albuma ne bi pretirano utrudili slušnih aparatov množice, je tokrat poskrbela predvsem premišljena režija vmešavanja starejših komadov, ki v sebi gotovo nosijo več energičnega naboja. Njihove močnejše vpade lahko z gotovostjo popredalčkamo kot stonerske, največji očitek pa gre najbrž premajhni razgibanosti materiala z zadnjega ploščka.

Polnoopremljeni – na njihovem odru živi 7 takšnih ali drugačnih kitar – in očitno ljudje mnogih glasbenih znanj – bobnar in basist se pridružujeta z vokali, z izjemo bobnarja pa se vsi menjajo na položajih in inštrumentih – Get Your Gun brezsramno pokažejo mirnejše plati svojih skandinavskih duš, vseeno pa jim nekako uspe ne izgubiti niti težkokategorne bengerske integritete.

Trinajsta edicija serialke Level Up je torej poskrbela za še en posrečen booking, s katerim se je mirnejša domača Muzikačaka izkazala kot primerno soočenje z ritualističnim zapeljevanjem Get Your Gun. 

Intervju s frontmenom pa je za RŠ opravil Andi Koglot.