Kino Šiška, 6. 4. 2016

V Ljubljani so se po šestih letih ponovno ustavili Giant Sand, veterani sodobnega zvena americane, ki zvensko in izrazno paberkujejo po številnih žanrih in stilemih, ki jih je v preteklosti zaneslo na severnoameriško celino in so se iz ljudskih godb, folka, bluesa, hillbillyja, countryja, r&b-ja, rocka in še česa kot tihe korenine zajedli v sodobno popularno glasbo. Giant Sand pod vodstvom Howeja Gelba so v to mešanico vtisnili dobršno mero hrapavosti, ostrine ter primesi številnih drugih godbenih izkušenj od punk rocka, psihedelije do sosednjih godbenih izkušenj iz Mehike in ustvarili nedvomen avtorski pečat, ki je močno zaznamoval zvočne podobe sodobnikov, sorodnih zasedb od Calexico pa vse do Wilco in še dlje. A Giant Sand so vedno nekako ostajali v ozadju in ustvarjali v zaledju podtalja in se nikoli niso ujeli v trend americane ali puščavskega rocka, ki je in še bistveno bolj polni dvorane kot njihova dva koncerta v Kinu Šiška.

Lani je bend zabeležil polnih trideset let delovanja, ki ga na plečih odlične lanske plošče 'Heartbreak Pass' že dalj časa predstavlja in praznuje na turneji. Ta obletnica ne sloni na preglednosti njihove kariere, niti na nostalgiji, tudi pričujoči koncert je temeljil predvsem na pesmih iz novega albuma. Gelb jih raje plemeniti z glasbo svojih sedanjih sodelavcev in se spušča v izlete kvazijazzovskega croonerstva. Vse skupaj delno plava v megleni jebivetrski drži, ki jo z nagovori pospremi z nerodnimi in rahlo odsotnimi cinizmi. Vsekakor je nesporni vodja in center odrskega dogajanja, ki pa ga imenitno plemeniti, spremlja, razgrajuje in sotvori še štiričlanska zasedba, ki je dovolj spretna in prožna, da sledi muhavosti šefa in meandriranju znotraj kitarskih pasusov, riffov in premeščanj med akustičnim in električnim zvenom ter med ritmom in vodilno kitaro v ospredju.

Ena od glavnih odlik spreminjajoče zvočne slike Giant Sand skozi njihove tri ustvarjalne dekade je svojstvena razpuščenost forme in zvoka, svojstvena spontanost, ki v prehodih včasih nalašč deluje robato, nerodno, da bi znova poletela v večzvočju treh kitar in v zadnjih letih temačnejšega Gelbovega vokala. Skladbe, ki smo jih slišali, so v živo robatejše, celotna zvočna slika pa bolj rockerska in polna, čeprav v ozadju nenehno zvenijo koreninaste usedline countryja, ki so kdaj bolj ali manj v ospredju, vsekakor pa prisotne v spontani prilagodljivosti zasedbe, značilni za mojstrske glasbenike iz centra countryja Nashvillea.

Bend poleg Gelba tvori danska ritem sekcija ter odlična arizonska kitarista in pevca Brian Lopez in Gabriel Sullivan. Slednja sta s svojim nastopom vzpostavila uvodno linijo v koncert Giant Sand, ki nam je paradoksno ponudil premalo in preveč hkrati. Giant Sand na ploščah radi udejanjajo suspenz med šumečo lo fi produkcijo in bolj čistimi aranžmaji in ta suspenz imenitno udejanjijo tudi na odru. Slišali smo agresivno, trdno izvedbo stare skladbe iz leta 1985 'Tumble & Tear', s katero so sunkovito in učinkovito zaključili koncert, pa zvočno polnejšo verzijo novejše skladbe 'Home In Order', ki v živo zveni manj akustična in s tem manj drobljiva in intimna. V skladbi 'Texting Feist' pa so se Gelb in bend približali najboljšim momentom iz bogate kariere Louja Reeda.

Zasedba zna izvorne pesmi podaljšati z daljšimi instrumentalnimi pasusi, z imenitnimi kitarskimi medigrami, med katerimi so bili tudi izvrstni psihedelični izleti dvojca Lopez in Sullivan. Nekaterim pesmim, kot je 'Man On A String' in še trem drugim, je vetra v jadra malce vzel gostujoči spremljevalni vokal Gelbove hčerke Patsy Jean, ki v relaciji do očetovega vokala ni premogel niti izrazne globine, prezentne barve, niti odrske veščine. Nekje na sredini koncerta je Gelb muhasto oznanil bojda njegov naslednji projekt 'Future Standards', se usedel za električne klaviature in ob spremljavi zgolj ritem sekcije ponudil bledo verzijo latino jazza in precej jebivetrsko verzijo klasike 'Cry Me A River'. To, da je Gelb v svojem ustvarjanju ekscentrik in nagnjen k eksperimentom že vemo, a ta vložek je zgolj delno vzel zalet koncertu. Sicer pa ga je Gelb sam najavil kot 'moment za čik pavzo', kasneje pa se je atmosfera koncerta zopet dvignila vse do zaključnega bisa, s katerim so nas popeljali na začetek svoje kariere in ustvarili nekakšen lok povsem prekratkega koncerta, ki je trajal malce več kot eno uro in morda zato in ob dejstvu, da gre za tridesetletnico benda, pustil rahel priokus nedovršenosti oziroma prej zapisanega paradoksa 'preveč in premalo hkrati'.