Kino Šiška, 5. 10. 2014

Obljuba o brutalnem hrupnem večeru, ki je zakrožila ob napovedniku nove Indekš edicije, skoraj ne bi mogla biti bliže svoji resnici. Na to je opozarjala tudi peščica nepripravljenih in presenečenih obrazov, ki je zapuščala dogajanje bržčas najbolj brutalne bluesovske atrakcije, ki si, kot smo lahko preverili, z omenjenim žanrom deli zgolj ime. Tako se je že pred vhodom v manjšo Šiškino dvorano botrilo vsakogar, ki se je upal potopiti v glasbeni svet neortodoksnega in neprizanesljivega norveškega dvojca Brutal Blues.

Kitarist in vokalist Steiner ter bobnar Anders sta se na oder povzpela petnajst čez enaindvajseto ter prostor nemudoma zanetila s frenetičnim, jeznim in živčnim grindcorom. Zaradi omejene odrske formacije se brutalnost njune glasbe ni toliko kazala v polnosti zvoka in prepletanju zvočnih zidov, marveč v njegovi surovosti, prvinskosti in ne nazadnje kaotičnosti ter bila nemara zato še toliko bolj zastrašujoča. Prav tu gre morda tudi iskati žanrske vzporednice, ki se slikajo v njunem hudomušnem imenu, saj tudi njun avtorski doprinos sledi veliko bolj tradicionalni metalni grindcore poti. Glasba se je skozi njun kratek nastop naslanjala na glasne in rezke vokale, izbrane in lomljive kitarske riffe ter bliskovit in čvrst ritem, ki so združeni v enost delili neizbežne zvočne klofute. Brutal Blues na prvo mesto postavljajo energijo, ki ima svojo ceno.

Deset je bila ura, ko smo pred svojimi očmi doživeli vzpenjajočo se in vse odmevnejšo mlado dublinsko formacijo Girl Band, ki je pokazala, da se vitalnosti vnovič prebujajočega se post punkovskega žanra v novem tisočletju resnično ne gre načuditi. Naravnost fantastično je, kako premišljeno in brezkompromisno se ga nova generacija loteva, širi njegove izrazne meje ter pred očmi lomi ustaljena pravila. 

Girl Band so svojo zvočno izraznost postavili v hrupno okolje ter podajajočo glasbo zreducirali na prafaktorje. Skladbe se tako pred našimi očmi zavrtijo ne da bi sploh zaslutili, da so sestavljene iz preprostih zvočnih nians in dovtipov, ki vsaksebi ne bi imeli prav veliko smisla. A kar bi lahko bila preprosta formula za polom, v primeru Girl Band šele predstavlja pravi izziv. Pohvalno je, s kako svežim pristopom se je četverec pred nami lotil obračunavanja s svojim zvočnim inventarjem, naj bo to skozi bazično bobnanje Adama Faulknerja, pulzivno niansiranje Daniela Foxa ali na ponavljajočem, živčnem, zefektiranem in repetitivnem vzorcu oblikovano preigravanje kitarista Alana Duggana. V njihovem izrazju ni veliko prostora za melodične igre, a navkljub temu deluje glasba Girl Band nadvse dostopno in na trenutke nesramno spevno. Šele pozoren prisluh pred nami razkrije, kako premišljeno je njihova glasba pravzaprav zapakirana. Tudi v tako izoblikovanem in zreduciranem zvočnem ogrodju, ki ne dopušča veliko ekspresivnosti, je mogoče iskati vzporednice s številnimi premiki glasbene zgodovine, tudi v technu, pa čeprav je slednje elementirano zgolj v osnovnem tonu ali zvočnem vzorcu. 

Njihov nastop je izpadel sveže, energično in brezkompromisno, za slednje se gre zahvaliti jeznoritemu mladeniču Dari Kielyju, ki je v svojem vrelcu vokalnih vragolij pred nami slikal prav vsak človeški občutek. Hitro je bilo mogoče spoznati, da zvočni doprinos Girl Band prevzema kulisno vlogo Daragovega pridigarstva, ki je lahko Julian Casablancas, Kurt Cobain, Stephen Malkmus in Geoff Rickly v eni osebi. Čudovito.