Klub Gromka, 20. 9. 2015

Včerajšnji poznopoletni nedeljski večer je ljubitelje mastnejših kitarskih godb privabil v zatohlo in vročično drobovje kluba Gromke, kjer so zdaj že tradicionalno gostili ukrajinske stoner preroke Stoned Jesus ter drugič letos švedske hard rock stonerje Greenleaf. Prav zato ne preseneča dejstvo, da je bil koncert teh dveh razmeroma podzemnih zasedb, ki pa sta si pri nas kot kaže izoblikovali kar solidno bazo poslušalcev, razprodan že dobrih deset dni pred koncertom in je posledično marsikateri interesent včeraj ostal doma praznih ušes. In dalje, lahko bi trdili, da so bili prostori Gromke ob včerajšnjem koncertu po dolgem času skorajda preveč utesnjujoči za nezanemarljivo maso slovenskih stoner fenov, ki so ob odzvanjanju prvih riffov iz notranjosti kluba za vstop najbrž prvič morali stati v vrsti.

Zaradi last minute zamenjave vrstnega reda nas je v Gromki kot prvi na odru sprejel švedski večni stranski projekt Greenleaf, ki svojo s stoner ter alt rock primesmi začinjeno hardrockersko godbo v različnih postavah s člani zasedb kot Lowrider, Dozer, Demon Cleaner in Truckfighters v svet pošilja že od leta 1999. Zasedba, katere edini ustanovni član ostaja kitarist Tommi Holappa, sicer tudi del švedske stoner rock ekipe Dozer, se je na Gromkinem odru predstavila z aktualnim bobnarjem Sebastianom Olssonom, za lanskoletni peti album Trails & Passes rekrutiranim vokalistom Arvidom Jonssonom in pa novim basistom, ki je zamenjal Bengta Bäckeja.

In če smo nekateri na podlagi zadnjih izdaj od švedske karavane pričakovali zadovoljivo dozo psihedeličnih stanj zamaknjenosti, pa so Greenleaf postregli z diametralno nasprotnim nastopom. Zasedba je v svojem slabo uro dolgem koncertu, če izvzamemo bolj zasanjane skladbe kot Ocean Deep in With Eyes Wide Open, pri kateri se jim je na odru za trenutek pridružil tudi vokalist Stoned Jesus, predstavila presenetljivo udaren in naspidiran destilat razmeroma klišejskih hardrock'n'roll prijemov. Greenleaf so iz rokava rutinirano tresli pesmi z zadnjih nekaj albumov, ki so s svojimi mestoma iritirajoče podobnimi kitarskimi riffi nekatere zbrane vabili k vihtenju griv, spet druge spravljali k zehanju in gledanju na uro. Njihov repertoar, v katerem so kraljevali hitrejši komadi ter v njih osladne hardrockerske solaže, je med drugimi vključeval tudi novejšo stvaritev z naslovom A Million Fireflies, ki bo luč sveta v obliki fizične izdaje po besedah vokalista ugledala nekje na začetku prihodnjega leta.     

Priložnost za bolj sofisticiran instrumentalni intermezzo, ki se je ponudila ob pevčevem pobegu v zaodrje, kjer si je osvežil nosnice, je bend povsem zamočil in nasprotno postregel z že neštetokrat slišanim zaporedjem rockerskih riffov in visoko tempiranih bobnarskih udrihanj. Med izstopajoče momente njihovega nastopa gre uvrstiti vokalno medigro med Jonssonom in publiko, ki je pridno poskušala reproducirati njegove bluzerske medmete in tako ustregla solidno navlečenemu frontmanu, ki se je med koncertom zatekal k telesni in koncertni govorici, ki je bolj kot na stonerske koncerte spominjala na kakšne Mötley Crüe. Kljub temu pa je sodeč po končnem aplavzu zbrana publika le dobila svojo dozo mastnih, pa čeprav že skorajda zlorabljenih kitarskih riffov.

Stanja zamegljene zamaknjenosti, ki smo jih zaman iskali pri Greenleaf, pa so se naposled vzpostavila ob odzvanjanju uvodnih riffov pesmi Red Wine, s katero so Stoned Jesus preplavili do zadnjega kotička napolnjeno Gromko. Ljubljenci ljubljanskih odrov so se na Gromkinem odru predstavili z razpoloženjsko precej drugačnim nastopom kot Greenleaf. Poleg odsotnosti kakršnegakoli nastopaštva sta njihov nastop karakterizirali sproščenost in pristnost trojice, ki se med igranjem ni obotavljala pri obrednem sprejemanju zeliščnih zvitkov iz prvih vrst, pavz med skladbami pa ni tratila s kakršnimkoli spodbujanjem ali nagovarjanjem publike, pač pa ga uporabila za sproščeno kramljanje. Integriteto benda je še najbolje zaobjela grenka pevčeva izjava, ki je v odgovor nagovarjanju nekaterih obiskovalcev, naj zaigrajo to ali ono pesem, zbranim povedal, da Stoned Jesus pač niso karaoke bend in se naj zato iz spoštovanja do njihove in drugih zasedb odslej na koncertih zadržijo takšnih bedastih prošenj. 

Stoned Jesus je sinoči predstavil presek izstopajočih skladb njihove ne tako obilne diskografije. Kot je pevec povedal v že omenjenem nagovoru, bi morali biti zbrani srečni, da je bend za nas odigral celoto njihovega precej doomersko razpoloženega prvenca First Communion, med katerimi je najbučnejši odziv nepresenetljivo doživel hitič Black Woods. Počasni, toda udarni in mestoma lomljeni ritmi ter težki, ponavljajoči se riffi, ki sta jih iz svojih na distorzijo navitih ojačevalcev izvabljala kitarist in basist, so potno množico vodili skozi zamegljene temne gozdove, gnila močvirja in brezkončne ukrajinske ravnice ter ob koncih njihovih obsežnih pesmi spet v zadušljivo drobovje Gromke. Bend je v svoj nastop presenetljivo vključil le majhen del aktualnejšega materiala s plate The Harvest, ki ga ni bilo težko prepoznati, saj so za novejše skladbe značilni hitrejši ritmi, nekoliko čistejši vokali in mestoma skorajda alt rockerski kitarski prijemi, ki kdaj pa kdaj celo spomnijo na kakšne Foo Fighters. Toda bend je udarnejše skladbe premišljeno vpletal med bero svojih stonerskih klasik, kot sta Indian ter skorajda že ponarodela I'm the Mountain. Prav slednjo so Stoned Jesus izbrali kot epilog včerajšnjega tako po njihovem kot našem mnenju še enega prekratkega koncerta, ki se je zaradi zdaj že skorajda tradicionalnega obiska mož postave končal nekaj čez enajsto uro.

Stoned Jesus so sinoči torej še enkrat potrdili svoj status enega prominentnejših predstavnikov evropske in širše stoner rock scene ter s svojim zvočnim šusom dodobra udejanjili rek »smoke weed, hail Satan«.