Klub Gromka, 19. 5. 2016

Če že v Ljubljani nimamo prav veliko opravka z enim izvornih pomenov underground scene, namreč s kontekstom ilegalih dogodkov, katerih lokacijo in čas izvemo le nekaj ur pred samim dogodkom, pa smo s četrtkovim koncertom Inhibis in Hombre Malo le doživeli nekaj vsaj primerljivega. Najava koncerta se je namreč pojavila na spletu le nekaj dni pred samim dogodkom, vendar je bila najverjetnejša posledica tega zgolj bolj žalostno vzdušje. Obiskovalce bi namreč skorajda lahko prešteli na prste rok in nog.

Večerni program je bil sicer dobro strukturiran, od zvočno lažjih Inhibis, ki so svoj nastop vseskozi stopnjevali do mere, ko so štafetno paličico lahko kar se je dalo neopazno predali glavnim gostom večera Hombre Malo, ki so nato v relativno kratkem, a sladkem času prijetno zaokrožili večer v celoto.

Inhibis so domača, lendavska zasedba, ki se glasbeno udejstvuje vsaj od leta 2013, ko so se na internetih pojavili prvi zametki njihovih izdaj. Dobesedno gre za relativno mlado zasedbo, katere člani pa že zdaj kažejo veliko potenciala. S preprosto sestavo basa, bobna in kitare se brez večjih težav sprehajajo med polji inštrumentalnega, na trenutke psihedeličnega rocka, ki pa se povsem tekoče in brez težav kdaj prelevi tudi v svojo metal različico.

Sicer ne izgleda, da bi se svoj nastop trudili kakorkoli performativno prirejati zavoljo publike, basist je bil namreč celoten koncert obrnjen s hrbtom proti nam, prav tako pa dejstvo, da v bendu nimajo vokalista, že napeljuje tudi na to, da obstaja odprto vprašanje, kdo se bo, če se bo, pogovarjal s publiko. Njihov nastop se tako giblje bolj na stičišču javne vaje in jam sessiona, a vseeno deluje, saj mešanica žanrske večplastnosti poslušalca hipnotično vpotegne vase in ga zlepa ne izpusti.

Po krajši pavzi so oder in prostor pred njim zasedli Hombre Malo. Gre za zasedbo, katere člani trenutno ustvarjajo v Oslu na Norveškem, čeprav jih je veter prinesel z različnih smeri neba. Bend sestavljajo bobni, bas, kitara in vokal, ki sobivajo v karseda enakovrednem odnosu. Preigravajoč noise, sludge, stoner in metal se vsebinsko dotikajo vsakdanjih življenjskih tem, ki se vežejo predvsem na eksistencialne banalnosti v obliki sovraštva ali prezira iz nevednosti ter denimo ignorance povezane z verskimi prepričanji ali spolno identiteto.

Koncert se je pričel enako energično, kot je bilo pričakovati glede na studijske izdelke zasedbe. Vokalist se je nemirno sprehajal pod odrom in z občutkom hrulil v mikrofon, medtem ko so po odru ružili in polni energije poplesovali ostali člani benda. Na začetku se je sicer zdelo, da ima bend težave z nesorazmerno jakostjo zvoka, za razliko od inštrumentov je vokal namreč težje prišel do tistega pravega izraza, ne glede na to, da je frontman mikrofon skorajda pogoltnil. A tudi to se je tekom nastopa uredilo.

Čeravno je bilo proti koncu v dvorani zgolj še deset ljudi, je koncert izpadel povsem solidno. Vsaj bend je deloval, kot da se zabava, vokalistu sta se namreč izmenično pred odrom pridružila tudi basist in kitarist ter ljubko poplesala. Na neki točki je postalo celo tako domače, da smo brez neprijetnih občutkov lahko preizkušali dunajski valček. Bend pa ni predolgo zabaval naših praznih src, po dobrih štiridesetih minutah so vendarle zaključili, seveda s komadom Over This Darkness s split albuma z Desert Icons, ki se je prijel kot pravi hitič.

Lahko si le predstavljamo, kakšna veselica bi se šele razvila ob nekoliko večji in bolj opiti publiki. Ah...