Kino Šiška, 19. 8. 2013

We Can’t Sleep At Night imajo omamen zvok kitare. Kitarist iz svojega inštrumenta izvablja zvoke, ki lahko znotraj ene pesmi prvič zvenijo kot trobente, drugič kot sintič, tretjič pa preprosto kot ostra distorzirana kitara. Njegova kitara v enem trenutku lahko leti kot pri Micku Jonesu iz The Clash, v naslednji pesmi je lahko eterična kot pri Egdeu iz U2, tretjič pa je surfersko newwavovsko razpoložena kot pri Man Or Astroman? We Can’t Sleep At Night razumejo dizajn in podobo – tako vizualno kot zvočno. Tudi oder so za svoj nastop lepo in elegantno uredili s kablom iz led diodic, ki se je fino ujel z zelenkastimi toni luči na velikem odru Kina Šiška, kjer je njihov nastop spremljalo nekih sto simpatizerjev.

Kljub temu da imajo zvok in da si želijo dinamike – kitarist in basist med nastopom izmenjata inštrumenta, basist pogosto zaigra tudi na sintisajzer, - da štekajo glasbe, iz katere črpajo navdih, new wava, post punka in podobnih praks s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih, pri njihovem dramaturško medlo postavljenem nastopu vsebina skupine in emocija ne prideta do izraza. So trenutki, ko se bas in boben lepo ujameta in objemata v utripajočem ritmu glasbe in s tem pripravita odlično podlago kitari, ki zares zmore veliko, ampak tudi takrat še vedno ostane praznina pri vokalu, kjer je še veliko možnosti za razvoj.

We Can’t Sleep At Night s kombinacijo skromnosti in samovšečnosti na eni strani ter jasnega, a neskoordiniranega glasbenega talenta so mi včeraj z materialom, ki premore zelo malo konkretno oblikovanih pesmi, pustili vtis skupine, ki sicer ve, od kod prihaja, a ne ve, kam bi rada šla. Mladi so sicer res, toda čas vsem hitro teče. 

!!! (Chk Chk Chk) so vleteli v Ljubljano v pravem trenutku kariere - s petim, super zloščenim albumom, naslovljenim Thr!!!er, polnim lepo zaobljenih, mehkih in gruvi pesmi, več kot desetletjem izkušenj s svetovnih odrov vseh dimenzij in formatov ter predvsem z novo ritem sekcijo, ki jo tvorita bobnar Paul Quattrone in basist Rafael Cohen, in ustvarili so naravnost sijajen večer. 

Pevec in frontman Nic Offer, oblečen v črno majico s kratkimi rokavi, v svoje slavne gate, poslikane z ovitkom albuma Some Girls skupine The Rolling Stones, in obut v bele čevlje, se je takoj izkazal za perfektnega dvorskega norca, podžigača občinstva, ki z veliko strasti in ponosa vodi petčlansko zasedbo sposobnih in spretnih multiinštrumentalistov na rollercoaster plesnih praks zadnjih štirih desetletij pop glasbe. !!! so ponudili dobro uro in četrt gruviastičnega desanta.

Nic Offer, ki izgleda kot okajeni Jesse Eisenberg v vlogi Marka Zuckerberga,  s seboj nosi veselje in vzhičenje nenasitnih Happy Mondays iz “mladih dana”, oponaša Micka Jaggerja in parodira plesne gibe Johna Travolte iz Saturday Night Fever, spušča grimase, ki jih pred ogledalom delajo naspidirani najstniki, ko se pripravljajo na petkov večer, je polovico včerajšnjega večera preživel med občinstvom. Začel je pri tretji pesmi in se je do konca nenehno vračal med razgreto občinstvo, ki je tako rekoč soustvarjalo odličen glasbeni dogodek. Nic kot pevec zna zadeti tisti beli soulovsko diskoidni falsetto in ima sicer ritem ter dikcijo, nima pa posebnega razpona niti čustvene palete, a je zelo spreten MC in frontman skupine strašnih glasbenikov. Peterica sicer izgleda, kot da na Harvardu študirajo antično zgodovino, slavistiko, ekonomijo Sovjetske zveze in zgodovino afriške umetnosti, skupaj pa so fantastični. Tu in tam si sicer pomagajo s kakim loopom, znajo tudi pogoljufati s posneto basovsko linijo aktualnega hitiča One Girl / One Boy, v resnici pa so neprebojni. Ne spomnim se, kdaj sem slišal tako gumijasto plesno skupino, ki zna tako lepo vijugati med različnimi plesnimi praksami. Dve klaviaturi ali pa dva bobna, po potrebi tudi saks in trobenta, bas in kitara ter boben, katerega bas boben je pravo sidrišče glasbe skupine, so poskakovali, pumpali, dvigovali in spuščali skozi punk funk, disco, new wave, deep house, big beat in techno ter pri tem nosili mnoga telesa in duše v občinstvu v območje udobnega plesnega transa.

Enkraten bend in mega gruvi večer, v katerem so se ritmi in zvoki prelivali iz stila v stil in se izlivali v veliko reko glasbenega veselja. Gruviastična poslastica, ki bi jo bilo treba naslednjič gostiti na silvestrovo, noč čarovnic ali za pust.