Klub Gromka, 30. 9. 2015

V sredo zvečer se je po mušnem vremenu na Metelkovi pripravljal, tokrat že drugič, Gromki Onkraj. Dogodki, značilni po svoji barviti nepredvidljivosti nastopajočih gostov, so tokrat ponudili na posluh dve skupini. Francoski trio Guili Guili Goulag, ki se poleg udarnega bobnarja in podpornega basista zanaša predvsem na drone in nojz ekspedicije harfistke, ki je svojo harfo temu primerno tudi modificirala, je nastopil kot glavna točka večera. Uvod, oz. prvi koncert, pa je bil prepuščen domačemu temačnemu blues noise eksperimentu Mena, ki ga sestavljata Marko Karlovčec in Uroš Rutar.

Po zmernem časovnem zamiku, čakalo se je na prenehanje kapljanja ljudi v klub, sta na oder s kitarami stopila Mena. Mešanica donečega brenkanja Rutarjeve kitare in raskavih krčev Karlovčeca je ustvarila nepričakovano ustrezno atmosfero za vlažno hladen konec dneva. A šele ko je Rutar odprl glasilke in z njimi celotni sliki dodal rezavo izpoved, je nastop prišel na raven, ki jo je nato ohranjal skozi preostalo trajanje. Pred tem kitarski duo ni zmogel zares predstaviti intenzitete, ki jo duo sicer skozi svoje različne postavitve na inštrumentih lije iz sebe. Podaljšano fraziranje je spremljalo občasno odstopanje od glavnih figur, a nikoli tolikšno, da bi spremenilo sporočilnost. Medtem ko se je Rutar ubadal z izčrpavanjem kitare obešene okoli vratu in tuljenjem v mikrofon, ki se je na momente pod jakostjo njegovih glasilk tudi malo obarval, je Karlovčec menjaval pozicije s hrapavega in cvilečega nojzanja na kitari, na gromeče dronanje z ojačevalcem in presenetljivo eksplozivnim bobnanjem. V svojem razgibanem koncertu sta nas potopila v svet melanholičnega globokega juga ameriškega delta bluesa, Seattlovske zmačkanosti in melodičnosti ter disonance hrupa pod drobnogledom. A dolžina nastopa jima je proti koncu odvzela pretresljivost in je zaradi tega za marsikoga predstavljala preizkušnjo, na katero ni bil pripravljen. Vselej pa je kljub grobo odmerjenemu nastopu v spominu ostala široka paleta izkustev, ki sta jih glasbenika na mestu pretapljala.

                                                

Guili Guili Goulag je po zalogaju Mene le prišel na vrsto okoli enajste ure in kljub izčrpujočem prvem nastopu pred čakajočo gručo ljudi z dobrim vzdušjem. Sprva bi lahko, če ne bi gledali na oder, zvočno sliko pripisali nekemu indie etno in weird folk orientiranemu bandu z zvoki elektrificiranih strun v ospredju, ki plujejo med konvencionalnimi melodijami, preko disonanc, do harmoničnih orientalskih zibavic. A ni minilo dolgo in začeli so se resnejši odkloni od zasanjanih melodij v bolj poskočne in hrupne točke. Harfistka je poleg ojačanih strun uporabljala še mikrofon, skozi katerega je na vsake toliko dodala igranju še svoj glas. A kljub glasu je bend izrazito inštrumentalna zasedba, ki je svoje korenine pognala v repetativno hipnotičnih bobnarskih in basovskih frazah, nad katerimi lebdi ekspresivna harfa. Rezultat je skoraj postapokaliptična verzija krautrockerskega voodoo ritma, ki vabi k ekstatičnemu pozibavanju, če ne poplesavanju. Bend se je prav tako kot Mena posluževal nojzerskih podvigov, a tukaj je pri celotnem nastopu obstajal bolj kot dodatek kot pa nepogrešljiv medij izražanja. Afriško navdahnjeni ritmi in ritmizirano igranje na harfi, ki na trenutke prikliče dementno kalimbo, dajo nastopu trdna tla in trdno sidro, da nojz, ko pride, izkušnje ne pogoltne. Improvizatorska narava benda, bend je namreč na turneji, na kateri igra svoj prvi album in ob tem kuje nove skladbe, pa je poskrbela za prelivajoče se prehode med posameznimi skladbami. Impresivno širok zvočni repertoar prilagojene harfe, ter trdna in osredotočena boben in bas, pa sta povzročila med publiko sprejemanje, ki je bendu tekom večera pomagalo, da je postajal vidno bolj energičen, bolj ko se je bližal konec.

                         

Ob koncu večera pa ni piskalo v ušesih, temveč se je prikupno čudaško rajanje končalo z aplavzom in dretjem „one more, one more“. Bend je želji ugodil in še zadnjič bučno zazibal obiskovalce, ki so prišli pogledat, kaj se skriva v Gromkem Onkraju.

https://soundcloud.com/uro-rutar/mena-rhea-silvia-mx