Kino Šiška, Ljubljana, 3. 3. 2022 

Na precej hladen večer smo bili prejšnji četrtek v Kinu Šiška priča performansu Alexandra Hackeja in Danielle de Picciotto. Dolgoletni par je v Ljubljani nastopal že leta 2011, takrat kot ogrevalni akt za zvezdo twin peaksov Julee Cruise, leta 2014 pa sta zakonca v okviru projekta The Ministry of Wolves poustvarjala tudi Grimmove pravljice. Tokrat se na sceno vračata z novim albumom, The Silver Threshold, ki sta ga predstavila v intimnem vzdušju.  

Pred pričetkom koncerta smo v ozadju poslušali nekam zlovešče ambientalne instrumentale, zatemnitvi luči pa je hitro sledila vizualna stalnica kar enoinpolurnega koncerta: projekcija t. i. liminalnih posnetkov letališča. V te čudno prazne hodnike sta po slabih dvajsetih minutah sproščeno vstopila Hacke in de Picciotto. Osvetlitev je bila minimalna, na odru pa je ustvarjalca pričakal velik nabor inštrumentov, na videz primeren za trio ali četverico. Danielle de Picciotto, soustanoviteljica berlinskega festivala Love Parade, režiserka in vsestranska umetnica, je z lahkotnostjo vlekla po violini, v naročju pa ji je pri kakšnem komadu sedel tudi hurdy gurdy. Njeni rdeči obleki je kontriral v temno oblečeni Alexander Hacke, sicer basist nojzerskih velikanov berlinske scene, Einstürzende Neubauten, ki pa je tokrat igral močno distorzirano kitaro in udrihal po tolkalih.

Za poslušalce sta zakonca pripravila nabor starejših skladb, nastop pa sta začinila s predstavitvijo novega albuma, naslovljenega The Silver Threshold. Ta zvočno koleba med ambientalnostjo in hrupnostjo, spominja pa na filmsko glasbo. Projekcija liminalnih fotografij nam je dala vedeti, da je plošča nastajala s fiksnim konceptom. Hackedepicciotto v promocijskem besedilu zapišeta, da sta se na izdaji The Silver Threshold znašla na pragu med pred- in popandemičnimi časi, ki jima je vlil občutek neke vrste evforije. To se zrcali tudi v kompozicijah, obenem simfoničnih in dinamičnih, a ujetih v nekakšnem himničnem transu sintentiziranih tolkal in donečega dvoglasnega petja. 

Duo je prvo uro koncerta odigral v mirnem slogu, izkušnjam primerno. Aplavze sta sprejemala z nasmeški, brez nepotrebnih besed, ujeta v lastni hipnozi. Ta nekoliko introvertiran pristop je zrcalila tudi šišenska publika, ki je med koncertom po večini ostala olikano ploskajoča, s kakšnim vmesnim vzklikom ali dvema pa je pozdravila le najintenzivnejše vrhunce skladb. Kljub na videz ambivalentnemu odzivu je bilo mogoče opaziti kar nekaj v ritme začaranih gugajočih se poslušalcev. 

Za navidezno zdolgočasenost občinstva najbrž ni mogoče okriviti izredno preciznega performansa. Dve leti vladne skoraj nične tolerance do kulturnega udejstvovanja sta namreč slovensko publiko precej odtujili od koncertiranja nasploh. V bisu, ki je trajal slabe pol ure, sta se Hacke in de Picciotto zdela precej bolj razigrana in razvneta, med komadi pa je predvsem Hacke postregel tudi z dobro mero glumaštva in humorja. To je blagodejno učinkovalo tudi na publiko, ki si je v tem bolj sproščenem vzdušju dovolila celo kakšen pohvalni vzklik ali dva.

Hacke se je ob enem izmed stikov z občinstvom dotaknil novega albuma. Po kratkem posvetilu velikemu pesniku Goetheju je med navezovanjem na serijo liminalnih fotografij potrdil, da je izdajo zaznamovala na sceni že nekoliko monotona koronavirusna nota. Poslušali smo tudi biblijske teme v zloveščem štiklu Babel in se okopali v vesoljskem brezzračju Meteor’s Reign. Edino priredbo večera je predstavljala po Hackeju »jebeno žalostna« skladba My least favourite life, s katerim je dvojec ob burnem aplavzu tudi končal svoj performans.

Enoinpolurni nastop sicer ni bil za vsakogar, a Hackedepicciotto sta v Kinu Šiška s kirurško natančnostjo sedla za zelo raznoliko opremo. Priča smo bili neke vrste odtujenosti nastopajočih, že stokrat slišane koronavirusne nebuloze in diaprojekcija letališč, ki jih velika večina ljudi tudi pred virusom ni obiskovala, so se zdele nekoliko zgrešene. A poslušalska izkušnja je bila kljub temu dinamična, razgibana in všečna.