Letni vrt Gala Hale, 1. 6. 2018

Petkov večer in zadnji dan Hrupnih dnevov je na papirju obljubljal dvojno dozo kitar domačih Lynchev in beograjske Grupe Turisti ter predstavitveni koncert albuma Steven primorskega beat wunderkinda Blaža. Ko so na oder po akademskih petnajst stopili Lynch, je Letni vrt Gala hale oživljalo le par manjših skupin ljudi, kar zares nikoli ni dober uvod v festivalsko vzdušje. A kar je morda zmotilo obiskovalca, se očitno ni dotaknilo nekdanjih Klubskih maratoncev, ki so svoj repertoar različnih odvodov rocka izpeljali suvereno in skozi kontrastna zaporedja dosegli precej izjemen dramaturški lok. Očitek, ki bi jim ga lahko navkljub temu pripisali, je rutinskost, ki jo je bilo zaznati. Še posebej, ker sta lahko udarnost in performans raznih teatralnih delov eni od najsvetlejših točk njihovega nastopa.

Za drugo skupino večera, beograjske Turiste, je bila vsakršna predhodna bojazen o ponavljanju prej slišanih kitarskih linij povsem odveč. Kljub temu da se gibljejo v indie rocku, so stilsko diametralno nasprotni Lynchem. Stavijo na nemudoma privlačne komade z mehko sint linijo, prekrito z močnejšo kitaro, pri čemer na vrhunce flowa opozarjajo s kratkimi in precej preprostimi besedili. Posledično smo na koncertu lahko hitro padli v njihovo glasbeno vesolje, a s kančkom obžalovanja ugotovili, da glasbo slišimo bolj kot background zvok, veliko manj pa kot nekaj, kar bi zares pridobilo našo pozornost. A dejstvo je, da je postavitev dveh tako podobnih in obenem različnih bendov podala možnost primerjave ne le nasprotnih žanrov, temveč tudi stilskih fines, pri čemer Turisti v nasprotju z Lynchi v svojem delu niso izpadli nič manj legitimno.

Pred pomikom v klubski program se je zunanji del zaključil z bržkone najbolj pričakovanim nastopom Blaža, ki je predstavljal pri založbi Beton Records izdani album Steven. Da gre za edinstven paket IDM-ovskega igranja z razbitimi sempli ter enakovrednim navezovanjem tako na sinte kot kitare, lahko preberete v Tolpi bumov Dušana Bulajića. Tukaj pa bo dovolj začeti z opazko, da je bil album predstavljen po izvornem redu, od A do Ž, pri čemer se Blaž ni obremenjeval z gradnjo vsakega komada iz popolne baze, temveč je na matrico v živo vključeval le igranje sinta. To se je izkazalo za primerno potezo, saj se na kratkih, precej kompleksnih komadih z veliko zasuki ni čutilo pomanjkanja energije ali zatikanja, ki se lahko drugače pripeti ob live nastopih podobnih izvajalcev. Kar pri Blažu zares opazimo, je, da nastop deluje kot gromozansko hajpanje, v katerem istočasno najdemo legit vsebino. Kombinaciji, ki je precejšnja redkost, bi zaradi prvega elementa, populističnega nastopaštva, lahko v celoti pripisali manjšo vrednost, a to zares ne bi bila poanta. Kolikor nastop z neumornim skakanjem in plesom po odru izgleda na eni strani kot satira resnosti, na drugi strani pa kot nastop mainstream EDM didžeja, je glasba veliko bolj zvita. Hajp se upraviči v Blaževi zmožnosti, da pokaže paleto zvokov in občutij, ki ga postavlja kot definitivnega pionirja slovenske scene in ki z lahkoto parira tudi tujim težkokategornikom.