Križanke, 24. 7. 2013

Foto: Boštjan Tacol

Recenziramo nastop Hugha Laurieja, sicer bolj znanega kot igralca (Dr. House oz. Zdravnikova vest), ki je v nabito polnih Križankah ob spremljavi odličnega The Copper Bottom Banda uživaško in ravno prav zafrkantsko predstavil obilen nabor klasik iz zapuščine New Orleansa ter iz blues, jazz in folk pesmaric.

Že v napovedih sinočnjega nastopa Hugha Laurieja, sicer veliko bolj znanega kot Dr. House v nanizanki Zdravnikova vest, je bilo mogoče na spletnih portalih prebrati komentarje, češ da bodo ljudje namesto na koncert šli pač pogledat slovitega igralca. Tudi sami nismo dvomili o tem, a ker nismo pretirani ljubitelji omenjene nanizanke – Laurieja sicer bolj cenimo zaradi njegovih komičnih vlog –, smo se na koncert odpravili neobremenjeni z njegovo igralsko slavo. Pač smo šli preverit, ali zna Laurie tudi na odru tako fino in neobremenjeno, kot je to storil na dveh albumih, poustvariti sočno zapuščino New Orleansa ter klasik iz jazz, folk in blues pesmaric.

Nabito polnim Križankam je Laurie sinoči dostavil krepak odmerek komadov, za katere je bilo že na ploščah čutiti, kako globoko spoštljiv odnos ima do njih. Začel je z eno najbolj znanih neworlanskih skladb, Iko Iko, ki je sicer ni najti na njegovih albumih. Pesem je bila s svojo karnevalskostjo pravjšen uvod v več kot dvourni nastop, saj je njegova privlačnost v enaki meri temeljila na zelo dobro odpetih in zaigranih pesmih kot na teatrskih vložkih glavnega protagonista. Laurie je komade namreč uvajal s šaljivimi dovtipi, veličastno predstavljal člane res odlične zasedbe The Copper Bottom Band, poplesaval, tako sam kot s spremljevalno pevko Gaby Moreno, ter se obilno šalil z občinstvom.

Na odru, ki je, ozaljšan s preprogami in namiznimi svetilkami, dajal občutek starinskosti in zaprašenosti, je Laurie ročno spreminjal svoje dobro naštudirane vloge, ki pa so vseeno v celotni sliki delovale dosti sproščeno. Večkrat je glavne vokale prepustil izjemnima spremljevalnima pevkama, Jean McClain in Gaby Moreno, sicer priznani gvatemalski kantavtorici. S slednjo je že zelo zgodaj izvedel enega od vrhuncev večera, ko sta v duetu zapela tango Kiss of Fire, znanega tudi kot El Choclo, ter kajpak tudi malček zaplesala.

Laurie je tudi na albumih večkrat glavne vokale prepuščal bodisi častitljivim gostom, kot so Irma Thomas, Dr. John ali Taj Mahal, ali pa obema omenjenima pevkama. Očitno se zaveda, da sam nima posebej izraznega vokala, a se s tem očitno ne obremenjuje. Vse, kar je zapel, je zapel vsaj solidno, brez afektacije ali poskusa posnemanja velikanov. Še najbolj mu ležijo balade, ki jih zapoje zelo doživeto, takrat pa zaradi narave samih skladb v ospredje pride tudi njegovo izjemno suvereno, lirično in strastno igranje na klavir.

A v bolj razživetih komadih je tudi pri inštrumentalnih vložkih bolj izpostavljal posamezne člane spremljevalne zasedbe, med katerimi je veliko multiinštrumentalistov, tako da je bil nabor zvokov res širok – od gonga, na katerega je Laurie udaril nekje na začetku špila, prek orglic za bluesovske komade in bendža za folkovske, pa harmonike in ukuleleja, ki ga je ob akustični kitari igrala Morenova.

Glede na tako razdeljene vloge, pri čemer je imela največja zvezda večera glasbeno gledano kar nekajkrat stransko vlogo, ne preseneča, da smo ob Lauriejevem petju balad dobili presežke v solo nastopih obeh pevk, denimo ko je Jean McClain zapela Send Me to the 'Lectric Chair. Po drugi strani je Laurie skupaj z razigranim in razposajenim bendom pošteno vžgal po veseljaških komadih, kakršen je bil denimo Go to the Mardi Gras Professorja Longhaira.

Ta komad so presenetljivo zaigrali v prvem dodatku. Pravimo »presenetljivo«, ker so uradni del nastopa, čeprav so se v njem enakovredno izmenjavale balade in poskočnejši komadi, smiselno in občuteno sklenili s himnično balado Changes. Komad Professorja Longhaira v dodatku pa je dajal vtis, da se norenje šele začenja. Kar ni bilo daleč od resnice, saj smo slišali kar dva izdatna dodatka, ki bi skupaj po dolžini že ustrezala krajšemu koncertu.

Mimogrede, tudi komada Go to the Mardi Gras Laurie ni uvrstil na svoja albuma, smo pa pogrešali nagajivo in mično Tipitino taistega Professorja Longhaira. Ampak Laurie je izpustil veliko komadov s svojih albumov, še zlasti s prvega, ter raje presenečal, denimo z Mystery Train iz Elvisovega repertoarja ali pa z nažiganjem You Never Can Tell Chucka Berryja, ki smo ga slišali v dodatku.

Če potegnemo črto: kljub pošteni dolžini koncerta in njegovi žanrski ter izvedbeni raznolikosti in kar nekaj sijajno odpetim in odigranim pesmim imamo vendarle vtis, da smo dobili kanček manj kot na ploščah. Nemara glavni vzrok manj zgoščene oziroma bolj sproščene in posledično bolj neobvezne zvočne slike tiči v govornih in teatrskih vložkih. Ti pa so po drugi strani najbrž nujno potrebni, da zanimirajo in pozabavajo tiste, ki so bolj kot prisluhnit glasbi prišli pogledat svojega najljubšega igralca.

A Laurieju, razen »le« solidnega petja, ni kaj veliko zameriti. Zaveda se svojega statusa pri občinstvu in do njega vzpostavlja distanco, kolikor je pač možno. V dobro mu gre šteti ne le to, da novi publiki predstavlja sočno zapuščino neworleanske in druge stare godbe, marveč tudi to, da to počne z ljubeznijo, strastjo in predanostjo, kakršna žal ni samoumevna v glasbenem svetu. Seveda je ves čas čutiti njegovo globoko spoštovanje do zapuščine, ki jo »rekreira«.

Nenazadnje je odlično vodil bend in usmerjal koncert ter nam, kajpak, med vsemi govornimi fintami ali telesnimi gegi in štosi postregel z marsikaterim biserom iz delavnice mojstrov, kot so Bessie Smith, Jelly Roll Morton, Leadbelly, Dr. John ali Professor Longhair. Najbrž smo marsikatero sinoči odigrano pesem slišali prvič v Križankah, da o tem, da bi bili na tem prestižnem prizorišču na kakem razprodanem blues koncertu, raje ne bi izgubljali besed … Zato dodeljujemo dodaten in zelo velik plus dobremu »dohtarju« za popularizacijo stare in manj stare dobre muske. Prepričani smo, da bo v prihajajočih letih nastopanja znal na svoj koncert priklicati tudi trohico več vuduja.