Channel Zero, 17. 11. 2015

Vzdušje na ulicah v središču mesta in na Metelkovi v torek zvečer je kazalo na še en hladen in pust ljubljanski jesenski večer sredi mesta, na okoliščine, v katerih tudi svetovljanski bendi lahko zvenijo dolgočasno in utrujeno. Kontekst in okoliščine pogosto lahko prispevajo k celotnemu doživljanju umetniškega dela, in pri glasbi je to še kako res. Pred koncertom je bilo tudi v Channelu Zero videti zelo mirno, nekih petdeset ljudi, ki se je tiho pogovarjalo in čakalo, da na oder pride Chris Eckman, priženjeni Ljubljančan, ki je somišljenik in sodelavec Huga Racea iz skupine Dirtmusic. Kazalo je, da informacija o tem, da Hugo Race predstavlja novi album s skupino The True Spirit, bodisi ni prišla do ljudi bodisi jih bend ne zanima. So krivi nezainteresiranost, naveličanosti, kratek promocijski čas in prešibko oglaševanje ali preprosto nepopularnost Huga Racea? 

Kakorkoli že, vsi tisti, ki imajo radi Cohena, Cavea, Jeffreyja Leeja Piercea, Gallon Drunk, plemenit rock, na splošno pa sijajen špil svetovnih glasbenikov, ki uživajo v tem, kar počno in znajo nastopati, so zamudili koncert, ki se ni zaril v ljubljansko, jesensko torkovo temo, pač pa je zasijal z umetniškim žarom in strastjo do ustvarjanja.

Hugo Race, ki je predstavnik zlate generacije avstralskih glasbenikov in avtorjev, ki so se pojavili v osemdesetih, v kateri najdemo med drugimi Cavea, Micka Harveyja in Kima Salmona, je eden najbolj delovnih in plodnih glasbenikov svoje generacije, ki ohranja po vsej kriterijih izjemno visoko raven kakovosti umetniškega izraza. V povprečju izda dva albuma na leto, in tako je vsaj zadnjih deset, petnajst let! Hugo zna najti izredno lepo ravnovesje med formo, stilom in vsebino, med progresivnostjo in dostopnostjo. Njegovo področje je v najširšem pomenu alkimija bluesa, psihedelije, afriških  gruvov in melanholične poezije. Na tokratnem ljubljanskem gostovanju, pri nas je prvič igral skupaj z Jefreyjem Leejem Pierceom v začetku devetdesetih, se je predstavil s štiričlansko aktualno zasedbo skupine The True Spirit, ki je po njegovih lastnih besedah najboljša postava benda.

Bili so resnično dobri, prepričljivi, trdni in doživeti. True Spirit so energičen, dinamčen, prožen bend, ki blues in rock, krautrock, psihadelijo, temno šansonjerstvo in punk znajo spraviti na skupni imenovalec.

Michelangelo Russo je navduševal na orglicah, dodajal podrobnosti na trobenti, s tolkali mešal ritme, odpiral nove dimenzije z moogom, basist Chris Hughes se je stopil z bobnarjem Brettom Polinessom v preprostem in mikavnem gruvu, ki je Huga Racea gnal v odlično interpretacijo pesmi, Nico Mansy pa je rezal kitarske rife in s klaviaturami debelil močan in potenten zvok benda. Nadvse prefinjeno in z veliko strasti je skupina predstavila material z novega zelo dobrega albuma The Spirit in kratek presek iz njihove zelo bogate in s sijajnimi pesmimi posejane več kot dvajsetletne kariere. Začeli so s skladbo Elevate My Love, po dobri uri in pol pa končali Higher Power. Vmes so naredili oboje – dvignili so občinstvo in pokazali višjo glasbeno moč. Urban, nekdanji kolega z radia, mi je povedal: »Stari, to je najbolj spregledan koncert leta.« »Točno, tako,« sem mu prikimal. Predobro za torek zvečer in predobro za samo petdeset ljudi.