Kino Šiška, 25. 5. 2018

Če je francoski eksperimentalni soul duo Ibeyi s svojim pop renomejem predstavljal prvo ime programa minuli teden izpeljane 34. edicije festivala Druga godba, je hkrati tudi v smislu zvočne dostopnosti med samimi samosvojimi umetniki predstavljal določen odmik. Na nek način smo lahko v tej razpetosti med popom in alternativo morda že iskali letošnji primer festivalskega odpiranja in približevanja radijski sredini, kar so v predhodnih letih nakazovali umetniki, kot so Nneka, Inna Modja in podobni, po drugi strani in na nek vzporeden način pa dvojčici Ibeyi, ki sta prvi dve leti življenja res preživeli na Kubi, a sta sicer odraščali v glasbeni družini v Parizu, preizkušata tudi meje med drugostjo in Zahodom. Kar je za nekoga osvežujoča mešanica in uspešen eklekticizem, je za koga drugega morda mlačna sredina, v petek pa je šišenska Katedrala večjo potrditev ponudila prvim.

K izkušnji je za uvod v večer v Kinu Šiška nekaj dodal že raperski kombo iranskega begunca Najija in naše rap eminence N'toka, ki sicer ni zares ponudil kaj več od vsote dveh delov, a sta slednja vsak na svoj način vsekakor dovolj suverena in ponujata kvalitetno vsebino, da pustita dober vtis. Medtem ko je Naji s svojim nalezljivim flowom izrazito kinetičen in skorajda plesen, N'toko, ki se mu je pridružil na sredini nastopa, morda že zaradi rapanja v angleščini, ki ga je na primer z delom komada Yugoslavia pa tudi že z novimi verzi predstavilo kot misleca-aktivista, deluje zrelejši in resnejši. Kar torej na nek način deluje kot dobitna kombinacija, po drugi strani delno izpade, kot bi raperja vlekla vsak v svojo smer. A ta kombinacija je vseeno eksperiment, ki mu bo še vredno slediti, sploh če bo sodelovanje še naprej pestril kakšen didžej tipa Sunny Sun, ki je v petek s sebi lastno, kar malce temačno reinterpretacijo klasičnega hiphop beatmakinga in scratchanja sodelovanju dodajal novo dimenzijo. Gotovo se bo vse omenjene torej splačalo ujeti še ob kakšni drugi, primernejši priložnosti, tokrat pa se je dvorana vseeno začela resneje polniti in se je tudi resno napolnila šele za francoski zvezdi večera.

Sestri Diaz nista potrebovali dolgo, da sta občinstvo pridobili na svojo stran, kjer sta ga nato brez večjih težav držali skozi cel koncert - od njunega najbolj dostopnega momenta, skladbe I Wanna Be Like You s samega začetka, do morda najboljšega, komada Deathless s konca rednega dela nastopa. Deathless je s svojim refrenom, ki sta ga dvojčici s pomočjo občinstva ponavljali z religiozno vztrajnostjo, najbrž najčistejši prikaz njune splošne besedilne filozofije, tokrat pa je do izraza prišel tudi brez podaljšanega saksofonskega sola Kamasija Washingtona, morda sicer še enega izmed glasbenikov, ki bi zelo pristajali programu Druge godbe, če bi se seveda finančni račun izšel.

Tudi onkraj singlov je po eni strani lahko presenečalo, koliko hitov ali vsaj potencialnih hitov in neprisiljeno spevnih delov pesmi je njuna kratka diskografija že navrgla, a se je za velik element njunega performansa izkazalo tudi tisto obglasbeno – predvsem interakcija z občinstvom, ki je bila namenjena tudi razkazovanju različnosti obeh dvojčic. Del njunega uspeha se tako gotovo skriva tudi v določeni komplementarnosti, saj koncert Liso, sicer večino časa glavno vokalistko in pianistko, izpostavi kot dostopnejšo in bolj odprto, Naomi, opremljeno z najrazličnejšimi tolkali, pa kot na videz hladnejšo in kar nastopaško hladno ter jezikavo.

S to osebnostno barvitostjo in glasbeno domiselnostjo je duo zlahka polnil veliki oder in odganjal želje po bendovski spremljavi, pa čeprav se je moral večino časa močno opirati na instrumentalne matrice in je bil na ogled postavljen predvsem vokalni nastop. Prav temu pa je – kljub občasnemu elektronskemu procesiranju - najtežje kar koli očitati in prav vokalni nastop je harmonični duo v globljih, glasbeno bolj dovršenih skladbah, kot so Transmission, ​Valé in v bisu še Waves - vse z zelo dobre lanske plošče Ash -, najlažje upravičil kot headlinerja festivala. Zanašanje na predposnete instrumentalne dele pa je po drugi strani morda pripomoglo tudi k dinamiki samega koncerta, saj je glasbenicama omogočalo, da sta se od svojih instrumentov pogosto pomikali k sredini odra in samozavestno razvijali svoj performans.

O smiselnosti njunih rahlo newagevskih nagovorov k odrivanju slabe energije bi se sicer dalo razpravljati, podobno tudi o (pretirani) nagnjenosti k pevskemu vključevanju občinstva, sploh v luči neizogibnega dejstva, da sestri na podoben način občinstvo nagovarjata tudi na drugih koncertih te turneje in da nič ni tako pristno ali impulzivno, kot je morda videti. Kljub vsemu pa v petek nič niti ni delovalo prisiljeno ali neiskreno in se je vsaj posredno lepo vključevalo v kontekst našega spoznavanja sester Diaz. Njuna umetniška vizija se z inovativnim spajanjem samplov in tradicionalnih vokalnih elementov kljub popevkarstvu namreč zdi razmeroma kompleksna in seveda vezana tudi na njune nigerijsko-kubanske korenine, po eni strani izražene v določenih afriških napevih, podkrepljenih s posebnimi tolkali, po drugi strani pa tudi z edinim španskim komadom Ma Voy, ki je ob koncu koncerta poskrbel za najbolj plesne trenutke in je dokončno prenesel sporočilo o sprejemanju in morda kar čaščenju lastne drugosti. Pri tem pa dvojčici seveda ne govorita le o etnični pripadnosti, temveč denimo v eni izmed lanskih skladb inherentno političnost svoje glasbe poudarita še z izsekom govora Michelle Obama, kar sta v petek kontekstualizirali še z omembo seksizma Donalda Trumpa.

Tudi njuna lahkotna politična angažiranost sicer ne kaže pretirane subtilnosti in se tako kot njune religiozno-filozofske ideje hkrati na nek način zdi neobremenjeno sinkretistična, a se tudi v tem – tako kot v njuni glasbi sami – zdi mešanica v svojem kontekstu izjavljanja hkrati preprosta in daljnosežna. Ko sta se dvojčici s skoraj a capella verzijo hita River, ki ju je naredil, pa tokrat ni več presunil ali izstopal oziroma mu v množici ni bilo treba izstopati, zares poslovili, sta nekatere, ki na tem festivalu morda iščejo kaj drugega, še pustili lačne nebrzdane inovativnosti, pristnosti ali drznosti, a smo po drugi strani lahko dojeli ali celo morali dojeti, da sodobno spajanje popa in alternative ali pa tukajšnjih in tamkajšnjih godb danes le redkokdo izvaja bolj suvereno od njiju. Tudi v živo.