Klub Gromka, 17. 10. 2015

Na deževno preteklo soboto je Defonija v Gromki gostila nemški duo Ilog in domačo zvočno improvizatorko Kikiriki. Oba nastopa sta obetala eksperimentalne pohode v svet posameznikovih interesov brez cenzure, naj gre za manipulacijo surovih valov monotron serij z dodanim doma narejenim tereminom ali pa silovito igro elektrofoničnih kolažev vinilnih plat in punkerskega tolkalista. Defonija je tokrat jazz vzdušje zamenjala z nojzem, ki je fleksibilno zaplul od hipnotične ambientale do rušenja osnovnih zvočnih struktur, ki sta jih nastopa sproti vzpostavljala.

Prva na vrsti je bila Kikiriki oziroma Nina F, domačinka Maribora, ki se resneje s svojim solo nojz projektom ukvarja že od leta 2009. O dejstvu, da se zadnja leta intenzivnejše pojavlja na sceni, pa ne govorijo le izdaje na tujih neodvisnih založbah, temveč tudi zgoščen koledar nastopov; še dva dni pred tem je namreč nastopala na dunajskem festivalu Multiversal Multitest, kjer so se med sabo pomešali freejazzerji, nojz entuziasti in vsi vmes. Po naključju se je avtor recenzije udeležil tega festivala, kjer je Kikiriki nastopala, in ujel dva performansa, enega solo in enega v triu še z dvema nojz navdušencema. Trije nastopi so bili opravljeni z isto opremo: dva majhna sintetizatorja, lastno izdelan teremin in enostaven looper. A relativna skromnost kosov, ki sestavljajo Kikirikijino glasbeno opremo, očitno ni ovirala tega, da ne bi vsak nastop bil unikaten vpogled v zvočne potenciale teh gizmotov in kreativno in igrivo manipulacijo ven letečih zvokov, ki jih je producirala nastopajoča. Sicer se pretežno opira na zgoščevanje odmeva in lovljenje točk dezintegracije, ki se slišijo kot kaotične eksplozije zvoka, na prafaktorje, pa vseeno tudi po nastopu v Gromki, ki je bil, mimogrede, najdaljši izmed treh slišanih in je trajal okoli 40 minut, ni občutka, da bi Kikiriki porabila vse adute, oziroma se zdi, kot da bi jih lahko med nastopi še nekaj odkrila. To je namreč hkrati čar in pogosto poguba nojzerskih performansov – najmanj zmerno eksperimentiranje z zmožnostmi lastne opreme v živo. Kikiriki tu pokaže kilometrino na pravi način, saj so njeni nastopi dovolj kompaktni, da se v njih jasno pokaže njen nojzerski lingo, čeprav je dokaj vezan na opremo, iz katere prihaja, in še vedno dovolj eksperimentalen, da je vsak nastop popolnoma svoja izkušnja tako za poslušalce kot za nastopajočo.

Po kratki pavzi in v primerjavi s preostalim večerom dokaj ambientalnim prvim nastopom sta oder zasedla nemca Ilog. Brez opozorila sta z občutno višjo glasnostjo in surovostjo zvoka marsikoga v dvorani presenetila, če ne kar prebudila. Po mokrem dnevu in vesoljskem izletu Kikirikijinega seta je prostor prevzel surov, suh in divje cvileč zvok, ki je prihajal iz gramofonov ob spremljavi impulzivnega bobnanja z nezgrešljivim hardcore pridihom. Ilog sta bila takoj v svojem elementu neposrednega stimuliranja zvočnih kanalov, ki sta jih z jakostjo nenapovedljivih piskov tudi dodobra prekrvavila. In čeprav v opisu njune glasbe lahko zasledimo jazz reference, bi pri nastopu konvencionalno naravnano uho težko zasledilo jazz vzdušje. Agresivno dinamična uporaba gramofonov z izbranimi vinili je v izenačenem dvoboju konkurirala z bobnarjem, ki je s svojim tolkanjem pogosto dosegel nivo glasnosti, pri kateri je zaradi izrazitih tranzientov v ušesih prišlo do efekta plapolanja zvočne slike. Upravičeno opisana kot visokoenergetska, glasba dua Ilog ni skrivala punk nagnjenj bobnarja, ki pa je zato toliko bolj presenetljivo domiselno spremljal nepredvidljivi hrup svojega partnerja. Kolikor pa sta bila izčrpno eksplozivna, sta bila tudi relativno kratka, nastop je namreč z dvema dodatnima skladbama trajal nekje okoli tri četrt ure. A še posebej po prvem oddihu je publika še rahlo v šoku in z odobravajočim žvižganjem ter ploskanjem pregnala njun ostri fokus, ki je mejil na odtujenost, in ju tako povabila, da sta nato z nasmeškom zaigrala še dve bučni skladbi.

Ilog sta s svojim duetom bobnov in nojzanja z gramofonov prinesla enega bolj unikatnih nastopov letos ter poskrbela za brezkompromisno poživitev sive sobote, medtem ko je Kikiriki nojz približala tudi tistim poslušalcem, ki jih sicer za žanr pogosta agresivna krutost zvočne slike od radovednega prisluha odvrne.