CSK France Prešeren, Ljubljana, 12. 7. 2019

Pretekli petkov večer je med sicer intenzivnim festivalskim dogajanjem po Sloveniji ljubljanska mladež lahko uživala v poslopju CSK France Prešeren na koncertnem večeru z dvema perspektivnima domačima zasedbama Kiwi Flash ter In The Attic. Perspektivni sta ne le zato, ker med vrstniki uživata dovolj podpore na družbenih omrežjih, temveč tudi zato, ker izstopata tudi po svoji ustvarjalni plati. Poleg dejstva, da sta obe slavili na natečaju za mlade bende, na Špil ligi, igrata tudi mešanico glasbe, za katero bi veljalo reči, da se spogleduje s popom – bodisi po načinu petja, besedilih, splošni glasbeni estetiki ali občutku za odrsko nastopanje – a z močno avtorsko noto. Laično rečeno, obe zasedbi se uveljavljata nekje na meji med domačo alternativo in širšim regionalnim glasbenim spektrom, vendar ju tudi takšne ambicije ne določajo preveč. Kiwi Flash in In The Attic bi že pred koncertnim večerom lahko uvrstili med vzpenjajoče se bende tipa Koala Voice, The Mint, MRFY oziroma v novi val bendov, ki se v zadnjem desetletju vzpostavljajo na tej ločnici. 

V teku počasi razvijajočega se večera so se postopoma nabirali podporniki obeh zasedb, ki so na koncu šteli tam nekje med štirideset in petdeset glav. Koncertni večer so na gledališkem odru otvorili In The Attic. Pevka in klaviaturistka Tatiana Smirnova iz Rusije, bobnar Christopher Charlesworth iz Avstralije in domači kitarist Edvard Hadalin so svoj koncert otvorili z ogrevalnim komadom Sahara, s katerim so tudi predstavili instrumentarij. Nižje basovske linije in akorde je večino časa igrala Tatiana na svoji klaviaturi, kar je nastop v kombinaciji s spretnim aranžiranjem oblikovalo v prijetno poslušalsko izkušnjo. Koncert so nadaljevali s skladbo Extraordinary Refrigerating System, ki je tudi že nakazala premišljen in dinamično organiziran potek koncerta, četudi smo zaznali, da se je skupina s tema komadoma šele ogrevala. Večerni headlinerji in iniciatorji tega dogodka, In The Attic, so zaživeli in postregli s polno koncertno izkušnjo tam nekje po četrtem komadu, Morphine Dreams, singlu z njihovega prvenca Jimmy’s. V tej skladbi je bobnar Christopher najprej prijel za bas in ostala člana spremil v umirjenem intru komada do točke, ko je spet prestopil za bobne in doživeto koncertni večer prestavil v drugo ... 

In The Attic so se nam v nadaljevanju vtisnili v spomin po še nekaj skladbah, ki so se po aranžmajih razlikovale od verzij s posnetkov in ki jih je stalno krasilo Tatianino razgibano, sentimentalno petje. Izpostaviti velja še zadnjo skladbo, The Beast, ki jo je bend uvedel s kratkim, neobičajnim bobnarskim introm in jo nato razvil v šestminutno izpovedno pesem, na trenutke podobno kakemu komadu domače sanjave jazzovske zasedbe Kukushai, vsaj sodeč po dinamičnem aranžmaju, klavirski spremljavi in pevskem glasu, sorodnem razponu in stilu Eve Poženel, pevke omenjene zasedbe. In The Attic morda niso odigrali svojega najboljšega koncerta, vsekakor pa so se dokazali kot delovni, ambiciozni in spretni mladi glasbeniki, za katere upamo, da bodo skupaj tudi nadaljevali in s svojim muziciranjem stopili še stopničko višje. 

Po kratki pavzi so nato na oder stopile še štiri zvezde večera, ki jih je publika v prvih vrstah doživeto pozdravila. Kiwi Flash so bili sicer gostje povabljenci tega večera, a tekom njihovega koncerta smo razumeli, zakaj je bilo edino smiselno, da so nastopili po bolj umirjenih In The Attic. Kiwi Flash so se v kratkem času očitno že precej navadili odrskega nastopanja, suvereno so namreč zasedli vseh petdeset minut svojega koncerta in se niso pustili motiti niti komentarjem o pivu, moči ferštekarije in biločem manj pomembnem. Po glasbeni estetiki so bili Kiwi Flash sicer za kako stopničko manj zanimivi kot njihovi predhodniki na odru, a so z živahno zmesjo rocka in funka to razliko nadoknadili in pošteno razplesali publiko, med katero je bil gotovo tudi kdo, ki je moral loviti zadnji avtobus. Kvaliteta aranžmajev je nihala iz komada v komad in za recenzentov okus so malo preveč skakali iz enega žanra v drugega, s kitarami pa recimo niso nikoli zares zaružili do konca kot kaki stoner rockerji. Bolj kot ne so mešali različne stile igranja, a se v tem opazno dobro ujamejo in uspejo ustvariti zabaven vajb. 

Kitarista Aljaž Pečak in Rok Mlinar, basist Jure Vukina in bobnarka Ana Toličič so dokazali, da bi lahko zasedli tudi večji oder, kot je tisti v CSK France Prešeren. Zaradi pop-rockovskega formata, polnega kitarskih solaž, spretno odigranih basovskih linij in bobnarskih ritmov, jih lahko uvrstimo med smetano po-dijaških bendov, ki ne preigravajo zgolj priredb komadov Guns’n’Roses in podobnih. Komadi, kot so Kriza, Gramofon ter Dežela Nela, delujejo kot kvalitetne domače popevke tedna – kar je Dežela Nela tudi bil –, enako kot MRFYjev Anakin in Ker tu je vse tako lepo zasedbe Koala Voice, pa kakorkoli že razumemo takšno kvaliteto. Publiki strežejo z entuziastičnim nastopom, ritmi za ples in mladostniškimi besedili, ki jih bodo – vsaj tako upamo – v prihodnosti še nadgradili. Njihov odmevni začetek se je že ujel v oči in ušesa domače radijske in širše javnosti, zato bomo tudi v nadaljevanju z zanimanjem spremljali, kje vse bodo še nastopili.