Gala Hala, Ljubljana, 26. 10. 2016

Prejšnji teden se je na Metelkovi ustavil eden boljših black metal paketov zadnjega časa, ki pa je poskrbel za razburjenje tudi izven black metal scene. Ker naj bi bila člana glavnega akta dogodka, iz Kolumbije izvirajočega benda Inquisiton, simpatizerja nacizma, je bilo slišati pozive, naj se koncert odpove. Ob tem dogodku bomo problematiko neonacizma v blackmetalski sceni podrobneje naslovili danes ob 17.30 na valovih Radia Študent, sedaj pa se bomo pretvarjali, kot da smo nevedni v zvezi s to problematiko, in se posvetili izključno koncertu.

Otvorili so ga Schammasch, švicarska zasedba, ki se na blackmetalsko prizorišče šele prebija, a zdi se, da ji je veliki met že uspel s tretjim albumom, odličnim letos izdanim Triangle. Gre za monumentalno delo, pravzaprav ne en album, pač pa tri, vsega skupaj sto minut tako imenovanega avantgardnega black metala. Nastop je bil odličen, repetitivnost agresivnih riffov je ob kombinaciji z melodičnimi deli in občasnim, skorajda nabožnim petjem s čistim vokalom pričarala mistično atmosfero. Povsem v tem duhu sta bila tudi statičen nastop z okultnimi gestami in svečeniška oprava benda, ki je bila v resnici bolj nekje med oblikovanjem iz igre Assassins Creed in kostumi trebušnih plesalk. Schammasch niso skrivali ambicije po tem, da bi s koncertom pri poslušalstvu dosegli globoko spiritualno izkustvo. Če bi imeli na voljo več časa, bi jim to verjetno celo uspelo.

Sledilo je surovo prebujenje v obliki Mystifier, brazilske skupine, ki je nastala v osemdesetih, v glasbenem okolju, ki so ga kultivirali bendi tipa Sarcofago in Sepultura. V nasprotju z omenjenima bendoma pa se Mystifier ni nikdar uspel prebiti iz undergrounda, kar je škoda, saj so v devetdesetih izdali par res dobrih plošč. Na Galinem odru so dokazali, da so verjetno med boljšimi še obstoječimi primerki prednorveškega black metala. Hiter thrasherski black so dopolnjevali s super pocukranimi sintesajzerskimi vstavki, vrhunec pa je bila priredba komada Nightmare, kultne klasike Sarcofago. Celoten nastop bi se lahko odvil tudi v formi tistih zanič memov, ki jih je Fejsbuk prepoln, z nekim pozabljenim, a "epik" motivom in napisom: “Only 80’s kid will remember this".

Žal se je na tem mestu pogon odličnih nastopov končal, na oder so namreč prišli Rotting Christ. Če je bend na začetku devetdesetih posnel ploščo ali dve, ki morda nista popolnoma zanič, sodi vse ostalo, kar so posneli, med tisto najslabše, kar se metalu dogaja. Izgubili so se namreč v poplavi tretjerazrednih skupin, ki so v drugi polovici devetdesetih in prvem desetletju dvatisočih preveč ekstremne zvoke death in black metala mehčali in melodizirali - skratka, delali so lahko prebavljivo generično sranje za mainstreamovske množice. A mainstreamovskim množicam je to očitno všeč; dvorana je pokala po šivih. Na Rotting Christ je bilo gotovo dvakrat toliko ljudi kot na drugih bendih - celo na headlinerjih Inquisition je po pol ure vztrajalo le še pol dvorane. Med nastopom Rotting Christ sem odšel v Gromko na nekaj v slogu Mladih rim, saj so bili celo verzi mlade rimarke, ki je ravno tedaj brala, manj klišejski in predvidljivi od komadov benda na odru Gale.

A Inquisition so nam v zaključku z dozo žlahtnega black metala v slogu stare norveške šole kaj hitro spucali sladkast poc Rotting Chirst iz ušes. Duet se zvočno giblje v bližini zgodnjih Immortal z občasnim vplivom zgodnjih Mayhem, očitnim predvsem ob komadih s plate Omnious Doctrines, s katero so zasloveli. Le da je tu vokal še bolj "outlendiš" od Attilovega ali Deadovega glasu, glasba Inquisition pa bolj monotona od žaganja Immortal. A monotonost je tu mišljena v najboljšem pomenu te besede - z njo namreč dosegata popoln ritualistični trans zanos. Če so Schammasch z avantgardnim pristopom občinstvo skušali spraviti v omamo, je Inquisition s starošolskim minimalizmom to dejansko uspelo. Vsaj v prvih vrstah smo se utapljali v globoki verski pobožnosti čaščenja riffa. Z odra pa ni sekala zgolj glasba, temveč tudi žarometi - samo bolečina v ušesih namreč ni dovolj black metal: če v dvorani ni polite krvi ali smradu klavnice, morajo pač trpeti oči. S priprtimi očmi smo se počasi zibali v totalnem transu, v katerem se sploh ni zdelo nenavadno ali neprimerno, ko se je tip na moji levi sredi koncerta začel gladiti po mednožju - Inqusition so namreč poskrbeli za res orgazmično doživetje.

Večer je tako prinesel najboljše iz štirih podžanrov black metala, le da je eden izmed njih pač v celoti slab.