Cikel Etno glasba, Festival Poleti v NUK-u, NUK, Ljubljana, 6. 7. 2017

Četrtkovi večeri festivala Poleti v NUK-u so namenjeni etno glasbi in za prvi tak dogodek v letošnjem juliju je poskrbela številčna domača zasedba istRaNbuL. IstRaNbuLovci s spajanjem slovenskih in tujih narodnih pesmi poustvarjajo ljudsko izročilo preteklosti oziroma ga na novo raztegujejo skozi čas in prostor. Tako so njihove moderne kompozicije prearanžiranih pesmi zazvenele tudi v atriju nacionalne knjižnice, katere ulični naslov se je za priložnost spremenil iz Turjaške kar v TurKjaško 1. Protestov narodnozavednih potomcev Hervarda Turjaškega sicer tokrat ni bilo - nasprotno, kolaž ljudskih pesmi iz Turčije in drugod je v ambient naše največje kulturne zbirke vnesel prijetno sozvočje tradiconalnega in multikulturnega.

Zasedba istRaNbuL je konec lanskega leta izdala svoj tretji album, imenovan LjepLjenbRijkoLaž. Že izbira naslova nakazuje na modus operandi v fokusu njihove metode, ko z uporabo tehnike kolažiranja zasledujejo tisto domnevno kreativno spontanost znotraj glasbenega ustvarjanja. IstRaNbuLovci s vpletanjem tujih vplivov presegajo omejenost forme slovenske narodne pesmi, v tem pa spominjajo tudi na že pretekle trende predrugačenja. V preteklosti so bili taki procesi že pereča tema, na katero so opozarjali etno muzikologi, zato je za razumevanje pomena predrugačnja potrebno kontekst razširiti s pojmom ljudske glasbe.

Ljudske pesmi so pogojene z občestvenostjo in tradicijo. S sodobnim dodajanjem inštrumentalne spremljave harmonike se je veliko slovenskih ljudskih pesmi preoblikovalo v poskočne polke in valčke. Ti dve obliki sta bili v slovenski prostor vpeljani umetno in s samim izročilom slovenstva nimata veliko skupnega, muzikologi pa so v tem kontekstu opozarjali tudi na potencialne probleme pozabljanja izvirne podobe ali umiranja določene kulture identitete.

Slovensko pesemsko izročilo pretežno ne vključuje inštrumentalne spremljave, zaradi ustnega sloga so bile pesmi največkrat prilagojene večglasnemu petju ob kmečkih opravilih. Melodika slovenskih malotonskih ljudskih melodij, ki izhaja iz durovskih glasbenih lestvic, tako denimo ne pozna poltonskih “trilčkov” ali izrazitih vokalnih vibratov, kot jih zaznamo vzhodneje. Razlog za to se skriva v vplivih cerkvenega petja in srednjeveških lestvic, ki so jih bili ljudje vajeni ob cerkvenih obredih in ki so jih kasneje poustvarjali med kmečkim vsakdanom. Spremljave mogočnih orgel ali resonance odmevnih cerkvenih korov se niso prenašale tudi v kmečke pesmi, zato so bile slednje preprostejše, bolj razumljive in zaradi manj odmeva hitrejše, njihova poetika pa je bila predvsem pripovedna. Tako se je z ustnim slogom prenašala živa govorica, ki je interpretirala kulturo takratnega bivanja v tem prostoru.

V arabskem svetu so raznovrstne piščali ob spremljavi perkusivnih in strunskih inštrumentov glasbenikom omogočale širše melodično preizkušanje in glasbeniki so med seboj pogosto tudi tekmovali za naročila viž. Po primerjavi gre za dve teleološko izrazito različni dojemanji glasbe, zato je kulturni razkorak širok. IstRaNbuL za ožanje te vrzeli uporabijo metodo lepljenke in tako združujejo navidez nezdružljivo.

S politično neobremenjenim nastopom so torej istRaNbuLovci tudi tokrat v Ljubljano pripeljali globalno vas in poskrbeli za svežo perspektivo pogleda na našo širšo okolico. Z melodičnimi ornamenti, deriviranimi iz grško-rimske tradicije in arabske kulture, so po receptu brikolaža pregnetili slovenske ljudske pesmi oziroma, enostavneje, naše dialekte kolažno prilimali na podlage Balkana. Nastop je zaznamovala kulturna diverziteta, ki pa ni vzbujala občutka razvodenevanja tradicije, temveč je izgrajevala vtis nekakšne nadgradnje, prilagojene duhu globalnega časa. Starodavni strah pred Turki ali Saraceni iz devetih dežel je bil pozabljen, lepe Vide, mlade Brede in Alenčice pa so varno plesale v objemu simpatičnih tujcev.

Zasedba se kompleksnih aranžmajev loteva z dodelano orkestracijo, ki vključuje tudi številne zahtevne neparne ritme. V plesnejšem spektru repertoarja je ritem vlekel v razgibavanje kolkov po turško, nato pa z utečenimi prehodi suvereno preklapljal na swing New Orleansa. Prostor je tako prežel tudi primeren gerschwinovski zven pihalne sekcije, ki pa je lahko zazvenela tudi kot godba trubačev. Za vokalne parte so poskrbele tri pevke in en pevec, katerim sta se v nekaterih delih priključila tudi pihalca, s katerima je petje v šestglasju zazvenelo zares polno.

Z dosledno rabo dialektov istRaNbuLovci razbijajo občutek umetnega aranžiranja ljudskih pesmi. Bogat izdelan program je nudil veliko, a kakšen improviziran inštrumentalni solo v balkanskem melosu ali trebušni ples v ritmu longe bi nastop lahko dvignil tudi še nivo višje. Dinamika nastopa se je glede na vložek tistih, ki so na dani trenutek nastopali v ospredju, občutno spreminjala. Ob tem gre posebej izpostaviti karizmo pevke Maje, ki je z energičnim petjem in plesom presegla občutek demonstracije etno/jazz delavnice naučenih glasbenikov na način, ki je vzbujal vtis trdnejše identitete in močnejše sporočilnosti same skupine.

Kljub temu, da istRaNbuLovci niso zvesti inštrumentom in tehniki preteklega časa, jim tega ne moremo zameriti. Tu gre za zavajajoče prikazovanje etna pod pretvezo domačijskega, kot se to pogosto izkaže v primeru tako imenovanih narodnjakov. IstRaNbuL do tujega vzpostavijo odnos, s katerim občinstvo seznanjajo z novim in drugačnim. Ker je njihovo početje dovolj sveže, se kvalitativni aspekt tu ne podredi kvantitativnemu posnemanju in masovnemu razvodenevanju kulturne vsebine. V modernem času, ki tradicionalne raznolikosti počasi zabrisuje, pa njihov neortodoksen pristop tudi omogoča bistrenje zavesti o materialih njihovega brikolaža.