Hangar bar, Izola, 22. 7. 2022

Glasbeni bar Hangar je v petek, 22. julija, gostil Izolo Mjuzikfest 11. Ime dogodka ne bi moglo biti bolj zgovorno, se je pa tokratna edicija festivala iz Letnega kina Arrigoni po sedmih letih vrnila v Hangar bar. Osrednja atrakcija letošnjega dogodka so bili Pankrti, za katere je bil Hangar prvi postanek na turneji ob štirideseti obletnici plošče Državni ljubimci. Ob njih so se na odru potili še Emil Memon & Psihedelavci, Paranoise, Jesus Rashid, Svojat in Valter Brani Sarajevo. Na najbolj vroč dan na Obali je goste seveda hladila obilica piva, a pritok obiskovalcev je bil sprva razmeroma počasen, tako da se je terasa bara napolnila šele okoli pol desete ure zvečer, med setom predzadnjega benda. Najsi je bilo to zaradi vročine ali želje po poslušanju zgolj in samo Pankrtov, je seveda intimna skrivnost vsakega posameznika, a če sodimo po navdušenju občinstva, lahko sklepamo na drugi razlog.

Koncert, ki sta ga organizirala Andrej Šik in Klub izolskih študentov in dijakov, se je začel malo pred sedmo z nastopom Emila Memona in tako imenovanih Psihadelixov. Memon, sicer priznan pop art umetnik, ki je dolgo ustvarjal v New Yorku, se je letos za serijo koncertov njegove avtorske glasbe združil z zarševci Psihedelavci. Naveza je bila kljub jasni veščosti benda nekoliko nerodna, saj so se Psihedelavci znašli zunaj domače cone, Memon pa je s svojim vokalom lastnim komadom navkljub njihovi kvaliteti naredil nekaj krivice. Zasedba je vseeno uspela dokazati ustvarjalnost in glasbeno spretnost, kar še dodatno prispeva k vidnosti benda; v tem mesecu so glasbeniki namreč nastopili že na festivalih Trnje in Sajeta.

Druga v vrsti je sledila mlada obalna zasedba Paranoise, ki je pravzaprav pokazala na kaliber bendov, na katere bi morali festivali, kot je Izola Mjuzikfest, ciljati. Omenjeni festival ni dogodek, namenjen predstavitvi butičnih in žanrsko specifičnih izvajalcev, temveč je namenjen lokalni publiki, željni kvalitetne in sveže muzike z dodatkom prepoznavnega headlinerja, ob katerem si lahko vsaj malo prepevaš. S tega vidika so organizatorji zasnovali kar dober izbor bendov. Poleg uvrstitve benda Paranoise, ki je pokazal, da lahko svež kitarski funk rock pripraviš tudi samo z nekaj dobrimi idejami in izvježbanostjo, so organizatorji na oder povabili še projekt Jesus Rashid, spodoben srbski pank rock duet očeta in sina z dvema kitarama in nasneto ritem sekcijo. Zasedba za seboj še nima širne kilometrine, je pa starejši član, Radule, tudi član novosadskih pank veteranov Atheist Rap.

Nastop benda Anti-Slaughter je bil odpovedan zaradi prisilne pavze, ki ji je botroval koronavirus, zato so z muziko po dvojcu Jesus Rashid postregli eksperimentalni progresivci Svojat, prekaljeni svirači, ki so leta 2020 pri naši hišni založbi izdali svojo istoimensko debitantsko ploščo. Publika se je na tej točki malce razredčila in šla po pivo, kar je škoda, saj se trojica ponaša s spoštovanja vrednim glasbenim pedigrejem, ki ga je z nastopom vnovič potrdila. Bend je sicer doletela nesreča v obliki počene strune, tako da je moral vokalist in kitarist Andrej Fon menjati kitaro in novo hitro uglasiti, zaradi česar so rifi kljub eksperimentalni naravi bendove glasbe tu in tam zazveneli nekoliko neubrano.

Glavni organizator festivala, Andrej Šik, sicer član skupine Dance Mamblita, je na festival pripeljal tudi svoj drugi bend, Valter Brani Sarajevo, obalne pankrockerje iz konca devetdesetih let, ki so po dolgotrajnem premoru v zadnjih letih ponovno začeli občasno koncertirati. Ob prihodu benda Valter Brani Sarajevo se je zgodila prva množična migracija ljudi pred oder, kjer so plešoči obiskovalci srednjih let vestno prepevali besedila komadov in pokazali na vztrajno popularnost tega veteranskega benda.

Počasi se je približal trenutek za Pankrte. Člani benda, glasbeniki, ki so kot del publike sprva uživali v glasbi svojih kolegov, so se s plesišča premaknili na oder in odšpilali še eno lekcijo iz zgodovine jugoslovanskega panka. Koncert je zasedba odprla s klasiko Za železno zaveso, Pero Lovšin pa je nato že po par komadih publiki začel pripovedovati, kako se prejšnjega koncerta v Izoli ne spomni, potem pa s kozarcem v roki dejal, da upa, da bo tudi na tega »pozabu«. Kljub več špricerjem je bil bend zelo uigran, lahko bi rekli celo profesionalen, in kvalitetno predstavil več kot uro dolg set skladb iz svojega repertoarja. Morda lahko to pripišemo tudi intenzivni pripravi na oktobrski koncert, ki se bo ob 45-letnici zasedbe zgodil jeseni v Hali Tivoli v Ljubljani. Pankrti so rife in besedila zadeli v nulo, hkrati pa igrali v istem tempu kot v času njihove mladosti, kar je pri bendih s tako kilometrino prej izjema kot pravilo. Ne glede na to, da prizorišče ni bilo popolnoma polno, so obiskovalci dogodka zavzeto plesali, Lovšin pa je kot izkušen frontman iz publike znal izvabiti glasne in entuziastične back vokale.

Izola Mjuzikfest se je izkazal za točno tak dogodek, kot smo ga pričakovali. Dogodek, ki so ga organizirali lokalni veterani v rock utrdbi na Obali, v Hangar baru, in katerega namen je bil pravzaprav bolj druženje oziroma uživanje v petkovem večeru kot pa odkrivanje nove muzike. To seveda ne pomeni, da glasbeni izbor ni bil kvaliteten, daleč od tega, a kriteriji izbire so bili večplastni in osredotočeni tudi na ustvarjanje bolj poletnega vzdušja. Glasbeniki in obiskovalci dogodka so se dobro poznali in se med seboj mešali, tako da se je bilo na vsekakor prevroči terasi izolskega bara moč počutiti kot del lokalne skupnosti, kot del prijateljstev, stkanih z muziko in s pivom.