Cankarjev dom, Gallusova dvorana, Ljubljana, 17. 3. 2024

Cenjena poslušalka in poslušalec se najbrž povsem upravičeno sprašujeta, kaj neki v našem fino opremljenem etru cinglja takšnale baročna relikvija. Na srečo imamo tako rekoč neprebojen odgovor: zakaj pa ne. Kaj vse je že morala požreti naša nesrečna frekvenca … Toda kakorkoli že, ker smo tako kot naša današnja muzika nebeško razpoloženi, bomo poskusili navesti nekaj adekvatnih vzrokov, zakaj si pred določenimi glasbami ni treba mašiti ušes, saj nam nemara znajo nesluteno poglobiti, razsvetliti in obogatiti naša bedna človeška izkustva. Tako je današnja recenzija bolj kot kritika izvajanja neke godbe zasnovana kot mala bachovska apologija.

Začnimo od zunaj, takole klasično recenzentsko. Nekaj konkretnih reči o prireditvi nenazadnje lahko povemo. Zakaj, recimo, lahko naš koncert smatramo za pomemben kulturno-glasbeni dogodek. Pa ne mislimo izjemnega obiska, razprodane, nabite najeminentnejše dvorane v državi, medgeneracijske publike z več nadškofovskimi eminencami in nasploh morda specifičnega profila publike. Ali samega Bachovega Janezovega pasijona, programskega težkokategornika, ki že sam na sebi funkcionira kot dogodek. Nenazadnje smo ga na istem mestu slišali že pred leti. Navesti je treba najmanj dve formalni posebnosti tokratne izvedbe: slovenska produkcija s pretežno domačimi in tudi nekaj mednarodnimi izvajalci, kar ob koncertih primerljivih velikih repertoarjev ni samoumevno. Prakso pozdravljamo in vzpodbujamo nadaljevanje primerljivih podvzetij!

Druga posebnost pa je specifična dramaturgija koncerta, ki je poskrbela za pravcato slovensko svetovno premiero, kar so, mimogrede, pospremili tudi vizualno in izvedbo podčrtali z intimno zatemnjenimi lučmi. Tik po Jezusovi smrti. Glasbena matica je to ubesedila takole, citiramo koncertni list: »Izvajalska praksa /…/ je med drugim tradicionalno vključevala petje renesančnega moteta, ki je sledilo sklepnemu koralu pasijona. Tej tradiciji se Bach ni izneveril, v ta namen pa je izbral kratek a cappella motet Jacobusa Handla-Gallusa Ecce, quomodo moritur justus. /…/ Nocojšnja izvedba Pasijona po Janezu je prva slovenska, ki vključuje tudi Gallusovo znamenito kompozicijo. A gre vendarle svojo pot, saj sodobna, koncertna različica v prid dramaturškega loka motet umesti ne na konec, pač pa na točno določeno mesto: ko Jezus na križu izdihne.« Konec citata.

Skratka, izvedba velikega dela z ambicijo, kar lahko sámo pohvalimo. Tudi splošno izvedbo tako zbora, orkestra in solistov. Kot rečeno, se ne bomo ukvarjali z njenimi muzikalnimi specifikami, temveč bolj z nekoliko seljačkim vprašanjem: zakaj to poslušati, zakaj zahajati na takšne koncerte. Naj to vprašanje še podčrta sinopsis dela: Pasijon po Janezu je oratorij, torej nescenska koncertna uprizoritev Jezusovega trpljenja, ki je del vsakega od štirih evangelijev v Novi zavezi. Uvodni in zaključni koral kontekstualizirata sceno – kaj bomo pravzaprav poslušali oziroma čemu bomo prisostvovali. Pasijoni so bili namreč del luteranskega petkovega velikonočnega bogoslužja. In sceno so poznali oziroma jo poznamo vsi: evangelijska pripoved od Jezusove aretacije do pokopa. Uglasbljena proza v recitativu in dialogi dobesedno sledijo Luthrovi Bibliji. V pripoved o ponižanju in trpljenju, potrpljenju nič krivega odrešenika so vtkane arije in zborovski vložki, namenjeni sprotni refleksiji dramatičnih dogodkov.

Po tem strukturnem povzetku naše vprašanje vznikne še intenzivnejše: zakaj? Dandanes so tudi religiozna občutja bolj ali manj sekularizirana, živimo v pretežno ateističnih časih, bog je mrtev, skupnostno občestvo se je umaknilo osamljenemu posamezniku, spreobrniti se ne nameravamo … Kaj lahko torej odnesemo od tovrstnih koncertov, zakaj se jih udeleževati, čemu o njih pametovati? Odgovor na to bomo iskali v zgodovinskem triumfu krščanske ideologije in vobčim, malce meglenim razlogom, zakaj sploh konzumiramo glasbo. Se pravi: poskusili bomo izpostaviti univerzalnost na edini možni način – v specifičnem trenutku določene prakse.

Idejna osnova pasijona je jasna in se med neevangelijskim delom oratorija neprestano ponavlja: kako se je neskončno nedolžen Jezus pustil ujeti in ponižati in trpeti in križati in umreti za nas; kako nas njegova žrtev osvobaja grehov. Kako njegova individualna smrt premaga smrt kot tako. Ta preprosta misel, ki zaobsega vse, predvsem pa najbednejše ljudi, in nas poniža pred nečim večjim od nas, pred absolutom, je eden od glavnih skupnostnih mehanizmov, zaradi katerih je krščanski altruizem najbrž najtriumfalnejša ideologija v zgodovini. Toda rekli smo, da tega že lep čas pretežno ne doživljamo več. Spet zaodmeva naš: zakaj? In vstopi: glasba.

Moč glasbe kot najbrž najefektivnejše čutne umetnosti je, na hitro rečeno, v tem, da se ji tako ali drugače ne moremo upreti. Tako je bilo od nekdaj, danes še posebej, v vseh njenih vseprisotnih trivialnih in netrivialnih pojavnostih na vsakem koraku. Karkoli si že mislimo o glasbeni industriji, za medij glasbe ne velja danes nič manj: takšna ali drugačna muzika nam plemeniti bivanje, poglablja refleksijo, opolnomoči samoobčutenja, potrjuje čustva, pomaga trpeti, ljubiti, žurati, kozlati in tako naprej. Samoumevnost te razsežnosti jo dela tako rekoč neuničljivo, njena zvočnost se nam bitij dotika neposredneje in močneje od vseh ostalih medijev, slike, besede, giba in tako dalje.

No, ostane nam bachovska sinteza. Bachova sakralna muzika nam s to neposrednostjo in učinkovitostjo preko ušes v srca suflira temelje krščanske ideologije – Jezusovo žrtev, nauk, altruizem, ljubezen do bližnjega, ponižnost pred absolutnim. Z nezmanjšano živostjo verjetja in občutij. Zaradi teh ritualnih razsežnosti v skupnosti so ljudje tisočletja padali na kolena in doživljali najintimnejša razodetja. Res je, rekli smo, da danes tega ne podoživljamo. Toda, hecna stvar, glasba se za to ne meni. Bachovo nenadrkljivo operiranje s tradicionalno glasbeno obrtjo – kontrapunkt, polifonija, zborovska in orkestralna dramaturgija, globoko občutenje uglasbenih objektov ter posebej skorajda zunajsvetna progresija iz akorda v akord funkcionalne terčne harmonije, ki je, mimogrede, tudi danes temelj udobne večine glasbene produkcije v industriji s Taylor Swift na čelu – ta v praksi mrtva občutja kratko malo oživi.

Virtuozni tok harmonije je že tako ali tako zadosten vsakomur, ki ni povsem gluh. Toda glasba zares resurektira šele, ko jo mislimo, čutimo v praktičnem kontekstu. In, četudi historično brezbožni, slišimo, vemo, živimo srž krščanskega razodetja. Nimamo izbire. Seveda, za kaj takega je potrebna določena duševna odprtost in obračun s predsodki sedanjosti. Kakorkoli že, čudež glasbenega doživetja v primeru Pasijona po Janezu bi bil takle: Bachova glasba ima za poslušalca isto funkcijo kot Jezus za kristjana – oživlja mrtvost. Jezus suspendira smrt, Bach pa v skromnejšem obsegu glasbenega časa oživi praktično bolj ali manj mrtev nauk. To pa nam daje dragocen vpogled v funkcioniranje glasbe nasploh.

Odpoved: Pred Bachovim razodetjem krščanstva je pokleknil Matjaž Zorec.

Slika: Carvaggio – Prijetje Kristusa v vrtu, Wikipedia