Kino Šiška, 24. 5. 2012

Včeraj pod noč Katedrala centra urbane kulture ni pokala po šivih, vendar je bilo kljub razelektrenemu ozračju popoldanskih ploh in neviht moč čutiti naraščajočo temperaturo, ki se je obetala ob dejstvu, da je bil ta drugo-godbaški večer rezerviran za zvoke srednje ameriške garifunde in zahodno afriškega mchiriku (izg. mčiriku) groova.

Za Jagwa Music, tanzanijsko druščino uličnih glasbenikov, plesalke in pevca, je bil to prvi nastop na dober mesec trajajoči turneji po Evropi. Šest fantov in dekle iz Bonga, ki je slengovski ime za tanzanijsko prestolnico Dar Es Salaam, so v nekaj sekundah spravili v gibanje velik del publike. Štiričlanska ritem sekcija je z odra poslala bobnarski plaz, ki je bil nabit z drobljenjem in seciranjem ritmičnih struktur. Njihova tolkala so bila precej minimalistična, a so zvenela vse prej kot to, in zvok le-teh je napolnil vsak kotiček Katedrale. Edino električno glasbilo je bil sintesajzer Casio, ki je zvočni sliki dodajal melodijo, to je tvoril tudi vokal energičnega pevca, ki je z njim pozival k plesu in zabavi. Piko na i vsemu skupaj je pridodala mična plesalka, ki je s tresočimi gibi le tu pa tam priplesala na oder in dvigovala temperaturo v dvorani.

Jagwa Music so nas  ponesli na ulice Bonga in Kino Šiška je zaplesal ulični ples tanzanijske prestolnice. Nastop je kljub energičnosti in neutrudnemu bobnanju izzvenel malce monotono.  Priznati pa je treba, da so nastopajoči pokazali, kako je mogoče z malo glasbili ustvariti polno in pestro zvočno kuliso, ki deluje tako na ulici kot na odru. Mogoče bi njihov nastop bolje izzvenel v kasnejših večernih urah, a vseeno je bil ta večer bolj svetla zvezda karizmatični Aurelio. Publika je po dobro uro trajajočem nastopu zasedbo Jagwa Music še enkrat priklicala na oder in njihov nastop se je iztekel ob vsesplošnih vzklikih odobravanja  in ploskanju.

Kmalu za tem je na oder stopil Aurelio Martinez s svojo zasedbo Aurelio & The Garifuna Soul Band. Ambasador kulture ljudstva Garifuna, ki prebiva na obalah Atlantika Srednje Amerike, je ob dobrem zvoku in uigrani zasedbi petih odličnih glasbenikov dvorano nemudoma spravil v gibanje. Zdelo se je, da so pesmi na koncertu zazvenele veliko bolj sveže, povezano in čvrsto kot na zadnjem albumu Laru Beya, na katerem je Aurelio sodeloval z glasbeniki, kot so Youssou N’Dour in člani zasedbe Orchestra Baobab in še nekaj zahodnoafriškimi glasbeniki.

Tolkalci Onan, Angel in Rolando na garifuna bobnih in tolkalih so skupaj z basistom Carlosom imenitno podlagali preigravanje akustične kitare Aurelia in električne kitare Ramona. Njuno virtuoznost je bilo opaziti v vsakem tonu in predvsem v lahkotnosti izvedbe, ki je puščala tudi nekaj improvizacije. Vsi nastopajoči so ubrano večglasno prepevali in tudi po vokalni plati je zasedba blestela.

V besedilih se Aurelio ukvarja s sladkobami in tegobami življenja ljudstva Garifuna, ki je bilo v svoji zgodovini preganjano in zdesetkano do te mere, da njihova kultura sedaj izumira. Poleg glasbene kariere je bil Aurelio nekaj časa tudi politično aktiven. Najprej kot mestni svetnik v La Ceibi, kasneje je postal tudi župan omenjenega mesta, in nato med leti 2006 in 2010 kot kongresnik v honduraškem nacionalnem kongresu. Njegove pesmi kljub temu ostajajo uporniške in v njih se skuša kar najbolj približati svoji kulturi in jo predstaviti svetu.

V pesmi Yurumei, kar v jeziku Garifuna pomeni Otok Svetega Vicenta, ki je simbol njegovega ljudstva, saj ljudstvo Garifuna izvira s tega otoka in je bilo od tam pregnano, nato pa razseljeno na obale Srednje Amerike, opeva povezanost svojega ljudstva s tem otokom in željo po vrnitvi tja. Močna vez ostaja tudi z Afriko, ki je bila dežela njegovih prednikov in jo je imel srečo obiskati, kar seveda ne velja za večino njegovega ljudstva, ki živi po veliki večini zelo revno  življenje.

Suveren nastop Aurelia & The Garifuna Soul Banda je v ušesih in mislih pustil dober priokus. Glasbeniki so prisotnim razširili in hkrati približali široka obzorja glasb sveta, ki so nam vsem precej neznana in oddaljena. Pristnost glasbenega izraza in lahkotna izvedba občinstva nista pustili hladnega. Prepustilo se je toku ritmov in milozvočnih melodij pesmi, prepletenih s hipnotičnimi, skoraj ritualnimi odseki, ki so jih popeljali v skrite kotičke čutenja, verovanj in običajev ljudstva Garifuna. Škoda le, da ljubljanska publika ni zaslutila, kaj se je kanilo zgoditi včeraj zvečer, in se ni v večjem številu udeležila najverjetneje enega izmed vrhuncev Druge godbe 2012.