Za mesečno dozo funka, soula in R&Bja je bilo tokrat treba obiskati bavarsko prestolnico, kjer so ogenj družno zanetili prvaki založbe Daptone in nezasluženo spregledani angleški trubadur. Oboji, vsak s svoje strani Atlantika, v 21. stoletju vbrizgavajo prepotrebno vitalnost v črnske glasbe, ki so svoj vrhunec doživele v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Dvorano Tonhalle, ki sicer ni ravno idealno koncertno prizorišče, saj atmosfero nenehno razbijata slaba osvetlitev in brezosebna arhitektura, je publika vseh starosti, ras in imidžev prijetno napolnila že za nastop Jamesa Hunterja, ki je dogodek otvoril. James je veteran soul revivala, ki mu, navkljub vokalu za milijon dolarjev in zavidljivemu smislu za pisanje srce parajočih balad, nikoli ni uspelo doseči širše prepoznavnosti. Po ogledu njegovega prekratkega nastopa na münchenskem odru je to dejstvo še toliko bolj presenetljivo, saj gre povrh vsega še za odličnega nastopača. James se s svojimi petimi kompanjoni lahkotno, a energično sprehaja po svoji obsežni diskografiji, večino minutaže pa zadnje čase namenja zadnji plošči, odlični Minute By Minute. Najbolj presune dejstvo, da njegov vokal tudi v živi izvedbi tako zelo spominja na glasove velikanov kot je Sam Cooke, navduši pa tudi sproščenost, s katero James Hunter doseže te nebeške sfere. Njegovo petje je že skorajda nonšalantno, saj se zdi, da lahko z glasom dela kar hoče, kadar hoče. Hkrati je očitno, da po vseh teh letih še vedno uživa. To kaže z vzkliki, poplesavanjem in širokim nasmehom, ki se je kmalu po začetku njegovega nastopa narisal tudi na obrazih občinstva in jih potem do konca večera ni zapustil niti za trenutek.

Sharon Jones in njeni Dap-Kings so namreč več kot upravičili status ene izmed najboljših in najbolj dinamičnih koncertnih zasedb ta hip. Na oder je najprej prišlo vseh osem Dap-Kingov, na čelu z ustanoviteljema založbe Daptone, Boscoejem Mannom in Nealom Sugarmanom. Kitarist Binky Griptite je takoj prevzel vlogo napovedovalca, njegovi naučeni, a zabavni govori pa so nato uokvirjali celoten večer in ga postavljali v kontekst. Griptite je na oder najprej poklical The Dapettes, sicer spremljevalni pevki, ki pa sta za Daptone pod imenom Saun & Starr pred kratkim izdali malo singlico. Na njej sta pesmi Hot Shot in Gonna Make Time, ki sta v živo zveneli še bolje kot na plošči in pokazali, da gospodični tvorita potenten duo in da se v ozadju glasbenoindustrijske mašinerije skriva mnogo talenta.

Konec koncev je tudi Sharon Jones potrebovala kar nekaj časa, da je prilezla v ospredje. Pogosto pozabljamo, da gre v bistvu za 58 let staro gospo, ki je svoj prostor pod glasbenim soncem resnično našla šele v zadnjih petnajstih letih. Pozabili smo, naprimer, v četrtek, saj je od trenutka, ko je stopila na oder, Sharon dajala vtis pol mlajšega dekletca. Griptite nas je v otvoritvenem nagovoru sicer obvestil, da je gospa Jones lansko leto prebolela raka, na kar je opominjala tudi njena kratka pričeska, a je bilo v njenem maničnem, evforičnem obnašanju možno zaslediti le veselje, prvinsko zadovoljstvo in navdušenje nad življenjem kot takim. Težko bi bilo najti bolj iskren in prijeten odrski nastop, ki ga je Sharon definirala z nenehno komunikacijo z oboževalci iz prvih vrst. Med pesmimi jih je ogovarjala, vabila na oder, kjer so plesali z njo, jim podpisovala plošče. Na vrhuncu koncerta si je vzela kar nekaj časa, da nam je v svoji svetleči obleki, v kateri je izgledala kot prava diva, pokazala kopico plesnih gibov iz šestdesetih in s tem publiko resnično katalizirala. Nekaj plesnih korakov so naredili celo Dap-Kings, ki so v polikanih suknjičih sicer tekom koncerta igrali svoje resnobne vloge, začinjene z raznimi duhovitimi intermezzi, ki so poskrbeli za zanimivo kuliso.

O zvočnem aspektu nastopa Sharon Jones & The Dap-Kings ni potrebno izgubljati preveč besed. Kaj manj od odličnega od take vokalistke in tako uigrane spremljevalne zasedbe tako ali tako ni bilo za pričakovati. Sharonin glas je zelo močan in ravno prav patiniran, da resnično napolni prostor, Dap-Kings pa tudi v živo pokažejo dobro ravnotežje pri plemenitenju osnovnega, starošolskega funka in soula z nekaterimi tipičnimi Daptone prijemi, med katerimi so kar nekajkrat izstopali malce težji kitarski zvoki. Setlista se je večinoma vrtela okrog zadnje plošče Give The People What They Want, ki vsebuje kar nekaj odličnih pesmi za koncertno izvajanje, med katerimi sta dobro izpadli predvsem Retreat! in Get Up And Get Out. Najbolje, da na tem mestu zaključimo. Sharon Jones & The Dap-Kings so ljudem dali tisto, kar hočejo, in ljudje so to sprejeli z odprtimi rokami.