SNG Nova Gorica, 19. 11. 2015

V četrtek se je v Novi Gorici znova odvijal praznik opletajočih jezikov in gostobesednih izlivov. Koncertni cikel KvantAvtorska Sabotaža je minuli večer, že petič letos, Goričanom serviral nov zalogaj pesnitev domačega slovenskega porekla. Na zadnjem koncertu te sezone so oder zasedli besni obrekovalci – Ana Pupedan in Jani Kovačič. 

Glasbeniki so letos združili moči in se pod skovanko Janai Kopupevadančič lotili uglasbitve Kovačičevih pesmi, napisanih v času vseslovenskih ljudskih vstaj. Rezultat sodelovanja so Besne pesmi, s katerimi glasbeniki že celo leto trosijo gnev vsepoprek po Sloveniji, kmalu pa bo njihov bes varno ujet tudi na albumu, ki ga nameravajo kaj kmalu izdati. Tokratni koncert se je za razliko od predhodnih odvijal v mali dvorani Slovenskega narodnega gledališča. Ta se je počasi pričela polniti z obiskovalci, med katerimi so nekateri Kovačiča najverjetneje spremljali od samih začetkov, nekatere pa so na koncert morda bolj pritegnili tamkaj dobro poznani pivški rokerji. Gledališki delavci so obiskovalce opremili s kar zajetnim svežnjem besedil, ki so bila projicirana tudi na platno za odrom. Nabor štiridesetih komadov iz svežnja se je sicer v olajšanje deloobvezanih poslušalcev tekom večera zmanjšal za dobro četrtino.

Koncert je otvorila pesem Grand Hotel S., alegorija mačehovski Sloveniji, kjer se nič hudega sluteče ljudstvo nenadoma zave, da je postavljeno pred vrata lastnega doma. Idiličen mali hotel, ki ga je ljudstvo lastnoročno gradilo, se zdaj pred njihovimi očmi spreminja v zatohlo beznico. A saj je vendar napočila doba tepcev in slovenski narod naj končno ponosno stopa v koraku s časom! ... In k refrenu druge skladbe je na povabilo nastopajočih v lahkotnem popevkarskem slogu pritegnilo še občinstvo. Vrata Grand Hotela S. pa niso zastražena le z strežaji, lakaji in mrkimi policaji. Pesmi seveda niso spregledale reke prebežnikov, ki pljuska čez bregove naše države. Tem uničujočim valovom se zoperstavljajo hrabri brambovci, ki so, prosto po Kovačičevo, nasledniki sina slovenskega naroda. Žal so brambovci kratkega spomina in ne pomnijo, da bi dandanes Slovenskega naroda sin bila pesem o ekonomskem migrantu. A če so se brambovci za razliko od našega dobrega sina pod Natovo taktirko ubijanja že naučili, jim odstranjevanje žrtev eksodusa dela še preglavice.

Varni za ogrado pa otroci naroda zmedeni odraščajo. Kdo utiral jim bo pot skozi mnogo zarot brez materine žuljave roke, ko med kobacanjem en čez drugega zmagoslavni klic 'Pravica!' v ušesih ostalih zadoni kot 'Krivica!'. Ni kaj, v svetu se kariera gradi po moralnem kodeksu Divjega zahoda; delo rok je stvar preteklosti, nam v svojem bluesu tarna ponižan in razžaljen cestni delavec. Ni več stezic, ki so včasih bile – pogled nam sedaj krasijo napol sezidani bloki in trgovski centri. Naša domovina pa je medtem kot vsaka prava kelnar'ca, ki vsakemu rada da, pri čemer je ponovno angažirano občinstvo prikimavalo v skupnem: O-ja, o-ja, o-ja. Vse do konca odštevanke, ko se dekle iz hoste več ni vrnilo.

V takšni in drugačni maniri se Kovačič domiselno dotika težav sodobnega sveta. Včasih je v besedilih zaznati hudomušen podton, ki pa se ne povzdigne na plano in nas s cinizmom oddalji od resnosti obravnavanih tem. Pri svojih besedilih pesnik ne skopari z direktnostjo in se od občih tem včasih spusti v sprijeno podtalje, kjer domuje trgovina z ljudmi ali ljudožerska droga krokodil. Morbidno ozračje, ki bi ga z besedili lahko ustvaril, pa se razblini ob nabritih godcih Ane Pupedan. Ti so, razposajeni kot vedno, občinstvo večkrat spravili v smeh. Način muziciranja so usklajevali s temami besedil in pri tem krmarili med bluesom, rockom, reaggejem in ljudskimi napevi. Solo kitara se je razživela šele v drugem delu koncerta, ko je v skladbah pričela jeza pevcev počasi naraščati. Pevca v izmenjujočih rafalih verzov zdaj nista več kritizirala le Slovenije. Kovačič je besedila prilagodil duhu časa in neoliberalizem seciral skozi nekatere trenutne simptome, ki kažejo na sistemsko nedelovanje kapitalizma. Ta pajek je ljudstvo zapletel v svoje mreže, zdaj pa mu govori: »Če ne pristanete na suženjstvo, boste šele videli, kako bo hudo! Slobodni boste – za kazen!«

Iz pajkove mreže pa se ni tako lahko rešiti. Pesnik za otvoritev drugega dela nastopa oddrdra nekakšen uradni list Agencije za človeške vire. Človek postane sredstvo in številka v birokratskem stroju ali kot rečeno v eni izmed pesmi – mala zdrizasta amebica. Kapitalizem pa fasado svojega obraza gradi prek medijev, kjer je pomemben le izgled. Kar leži za tem z veseljem odmislimo. Kovačič spiše novo Internacionalo, ki združuje človeštvo, a ta je le potrošniška gonja za internacionalnim blagom in tako brez vsakršnega revolucionarnega naboja. »Prekerci vseh dežel, združite se!« je edini klic, ki bi v uporu združil dovoljšno množico. Ob zvokih strun elektrificirane lutnje nas že v naslednji skladbi v brezkončen ples kreditnih dolgov zaziba grški sirtaki in povleče za seboj v začaran krog. Še včeraj demokrati so se v krizi politiki prelevili v demošiste in demociste, ki ljudstvo prepričujejo, da je, kar je dobro za kapitalizem, dobro tudi za ljudi. Druge poti – demokracije brez kapitalizma, pa po njihovo preprosto ni.

Jani Kovačič svoje delo, nastalo v duhu vseslovenskih ljudskih vstaj, lepo zaokroži še s priredbo svoje znane pesmi. Besedilo Revolucije 12 skozi 13 naše vstaje ne prikaže kot revolucionarne, saj je zahtevala nekaj, kar je v naši državi že obstajalo. Mogoče bi bila vsaj v nekaterih pogledih danes dovolj že manjša retro-volucija, da bi se lahko rešili iz mreže tega neobzirnega pajka. In če do te ne pride, bo še vroče, je koncert ob glasnem aplavzu pomenljivo zaključila skladba Globalno segrevanje.

Moto:

Da to je naša prabitnost. 

Še vedno se borimo za staro pravdo, za desetino, za pravično državo...

Zato tokrat program spevnih pesmi prigodnic za vsakdanjo rabo za te neperspektivne čase.

Pridite, bolje vam bo!

Ko upojemo težave, se jih dokončno zavemo. 

Samo še rešiti jih moramo – pa bo.

Pesmi za štrajke, vstaje in proteste!

Zaigrajte si jih, morda vam bo lažje!