KUD France Prešeren, 2. 9. 2014

September je tu, mi pa še vedno skačemo po Trnfestu. Ne, nismo izgubili občutka za čas in nismo dokončno zblazneli, Trnfest se je namreč letos podaljšal in to kar za štirinajst dni! Tako smo včeraj zvečer v prvih vrstah podaljškov lahko prisluhnili tudi koncertu Janija Kovačiča in Ane Pupedan.

Dokaj točno, par minut po osmi uri, so udarno posegli po svojih inštrumentih in pričeli z ljudsko poenostavljenim družbenokritičnim pohodom po glasbenih notah v znamenju rock'n'rolla. Po pričakovanjih so bile v ospredju Besne pesmi, aktualni skupni projekt Janija Kovačiča in Ane Pupedan. Gre za uglasbene pozive, namenjene ljudem, da se začno bolj ozaveščati o vsepolitičnih in eksistencialnih problemih in začnejo svoja dejanja samoreflektirati v bolj družbenokritiškem smislu. Tako so se med nastopajočimi in poslušalci mešali zvoki rock'n'rolla, bluesa in celo countryja, večrat pospremljeni z vzkliki in ploski ljudi. Pravzaprav je vseskozi šlo za zanimivo prepletanje in vključevanje publike v celoten koncert. Pesmi so napisane po tako preprostem ključu, da lahko gredo vsakomur v uho in so hitro zapomnljive. Po tem principu so jih nastopajoči tudi podajali poslušalcem in jih vabili k prepevanju. In poslušalci so se vživeli, ne meneč se za svojo neštevilčnost. Kot je med koncertom komentirala prijateljica, publika je bila kvalitetna. Poslušalcev zaradi slabega vremena ni bilo ogromno, a tisti, ki so bili, so bili “tisti tapravi”. Če primerjamo to z lanskim nastopom Janija Kovačiča na Trnfestu, je letošnja publika kljub svoji butični velikosti zagotovo eden izmed pozitivnih dejavnikov, saj je s svojo pozornostjo in odzivnostjo pripomogla k nadvse prijetnemu druženju v znamenju preprostega družbenega prereza. Eden izmed razlogov, da smo Janija letos vsaj razločno in glasno slišali, je tudi to, da je tokrat igral na električno kitaro.

Besne pesmi gor ali dol, na odru ni bilo zaznati prav nobenega besa. Jani je bil v vlogi tipičnega trubadurskega pripovedovalca, ki se je tudi med posameznimi skladbami rade volje pošalil in kakšno pripomnil, ob njem pa je bil močno aktiven tudi Simon Avsec, violinist in vokalist Ane Pupedan, ki je prav tako vživeto in energično sodeloval v vlogi animatorja. Kljub na prvi pomislek ne tako optimističnim vsebinam so nastopajoči poskrbeli za pravo veselico. Lahko bi rekli, da smo slišali tako valček kot polko; vsaj v smislu zabave in energije nastopajočih.

Energije pa jim ni in ni zmanjkalo, igrali so vse do desetih, to je dobri dve uri. Igrali bi še naprej, a kdo bi potem plačeval kazni za kršenje javnega miru? KUD Franceta Prešerna zagotovo ne, kar so nam dali vedeti ob koncu koncerta, ko so se odločili pobirati prostovoljne prispevke. Ta proces je najprej spominjal na zaključek maše in obhod ministrantov po cerkvi s škatlastimi denarnimi zbiralniki v rokah. Tako so nas do zaključka koncerta tudi Jani Kovačič in Ana Pupedan pospremili s komadom Zabava za revne. Če so se pred tem konceptualno že dotaknili vseh ostalih ljudskih tem, so se seveda dotaknili tudi spolnosti, in kdaj to storiti lažje kot na točki, ko želiš ljudi poslati domov? 

Na kratko, za vse oboževalce Janija Kovačiča ali Ane Pupedan je bil koncert nadvse uspešen, saj je bil ravno prav intimne in hkrati energične ter pristno etno trubadurske narave, kot smo jo že poprej vajeni od Janija Kovačiča in Ane Pupedan.